O, saj ni smrti, ni smrti,
samo tišina je pregloboka.
Kakor v zelenem,
prostranem gozdu.
Samo odmikaš se,
samo tih postajaš,
samo sam postajaš,
sam in neviden.
O, saj ni smrti, ni smrti.
Samo padaš, samo padaš,
padaš, padaš
v prepad neskončne modrine.
(S. Kosovel)
Prijatelju Hektorju v slovo!
Nekega lepega dne sva se srečala na poljski poti, se na kratko pozdravila in izmenjala nekaj tistih običajnih fraz o počutju, vremenu, opravkih in tako rado zastavljenem vprašanju o zdravju. Da kar gre, je zatrdil, da pač ima težave, kakor najbrž vsak, da pa bo šlo. No, šlo je, dokler je šlo, a danes mu namenjam zadnje besede slovesa.
Poznal sem ga od nekdaj, saj v vasi ne spregledaš nikogar, posebej pa ne tistih, ki si z njimi na kakršen koli način povezan. Nekoč, davno tega, je Hektorjev oče rešil življenje mojemu očetu, sam sem o tem zvedel mnogo let pozneje, s sestro Vazmo sva letnika, brat Rudi, le leto mlajši, pa je bil moj otroški prijatelj, Jože je bil mlajši. Šepičevi so bili znani in poznani daleč naokrog, seveda še posebej v Podgradu, trije bratje in sestra. Bili, danes jih več ni, le v spominu še ohranjeni, vsi trije. Vem, Vazmi je najtežje.
Hektor Šepič je prvič zajokal tistega 2. maja 1944 in vzradostil mamo Ivanko in očeta Rudeta.
Mladost oblikuje osebnost in zanj lahko rečem, da ga je izoblikovala, saj je občutil tako srečo, kakor tegobe odraščanja brez staršev v družini, ki je kljub vsemu premogla nekaj, kar je lahko tako ali drugače usodno: povezanost ali razdvojenost. Zanje velja velika povezanost in ljubezen med brati in sestro, povezanost družine, vez, ki ni bila pretrgana vse do krutega posega usode.
Radovednost, navihanost, kanček trme in iskanje novih možnosti v mladosti ga spremlja skozi odraščanje vse do zrelih let. Vedno dostopen, povezan s sosedi in vaščani, pripravljen postoriti to in ono, pomagati, saj mu ni bilo vseeno, kako ljudje živijo, kaj počnejo in kaj želijo. Da bi to nadgradil, je prevzel najodgovornejše poslanstvo kraja, postal je predsednik krajevne skupnosti in s tem v še večji meri poskrbel, da ta zaživi. V času njegovega predsedovanja in zavzemanja je bila udejanjena posodobitev ceste v Ilirsko Bistrico, izgradnja poslopja trgovine in banke, ureditev trga, balinarskega igrišča, pa kot predsednik nogometnega klub je poskrbel za ureditev nogometnega igrišča in pripadajočih prostorov. Ne pozabimo tudi skrbi za družabno in družbeno življenje, za kar smo mu krajani še posebej hvaležni.
V Plami ga najdemo zaposlenega in uspešnega vodjo in organizatorja na različnih delovnih mestih vse od vzdrževalca pa do direktorja TOZD Izoterm.
Izzivi mu niso bili tuji. Začeti na svojem, nuditi zaposlitve svojim in drugim, je želel in uresničil in tudi uresničil z ustanovitvijo uspešnega podjetja PUR-PLA-TEX, prepoznavnega daleč naokoli. Podjetje bo še živelo, njegovi nasledniki zagotavljajo nadaljevati njegove sanje, ki bi jih bil rad sam nadaljeval, a mu je kruta usoda to preprečila.
Bil je ljubeč in nežen mož in oče, radodaren nono, dober sosed, iskren prijatelj. Veselje ga je bilo srečati, z njim pokramljati ali pa se le pozdraviti s tistim našim: »Boh, pa lipo se jimi.«
Franc Gombač
