Pred nekaj dnevi smo se poslovili od cenjene sokrajanke Božidare Česnik, nekdaj glavne sestre, nato patronažne sestre v ilirskobistriškem zdravstvenem domu. Bila velika prostovoljka, vodja dekanijske Karitas, članica Cerkvenega mešanega pevskega zbora Zvon in Univerze za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica.
Zaradi očetove gozdarske službe je Božidara Česnik svoje zgodnje otroštvo preživela sredi snežniških gozdov, v Leskovi dolini. Ljubezen do narave je prek planinskih pohodov in izletov ohranjala vse življenje. Bila je tesno povezana z družino in sorodniki in vsem je pomagala, kadarkoli je mogla in je bilo to potrebno. Krepko pa je bila vpeta tudi v širše družbeno življenje.
Čeprav je bila Božidara 40 let zaposlena v zdravstvu, se je bomo spominjali zlasti po vlogi prostovoljke, vodje dekanijske Karitas, ki jo je vodila vse od ustanovitve leta 1991. Svoje poslanstvo je opravljala odgovorno in učinkovito celih 33 let, za kar je prejela visoko priznanje, plaketo Karitas.
Leta po 1991 so bila zaznamovana z vojno v BIH. Karitas je skupaj z lokalno skupnostjo, RK in drugimi prostovoljskimi organizacijami dolga leta skrbela za begunce iz Bosne. Komaj osnovana Karitas jim je delila duhovno in materialno pomoč.
Kasneje je Božidara igrala pomembno vlogo pri naravnih ujmah, zlasti točah, ki so klestile po Brkinih. Njene izkušnje so nam še kako prišle prav lani ob pomoči po tornadu v Kosezah.
Po Božidarini zaslugi je dobro organizirana mreža Dekanijske Karitas tudi po odhodu beguncev skrbela za ljudi v stiski, za obiske starejših občanov, organizirala je župnijska srečanja in sv. maše za bolne, ostarele in invalide, pripravljala pogostitve in redne obiske za božične praznike.
Božidara je vsako sredo s sodelavkami Karitas pomagala razdeljevati pakete hrane tistim družinam, v katerih so starši izgubili zaposlitev in s tem dohodek, tistim, ki imajo prenizke pokojnine, da bi dostojno preživeli mesec, in vsem, ki se težko prebijajo skozi življenje, ker se v današnjem svetu ne znajdejo dobro.
Organizirala je pomoč otrokom. Sklenila je na desetine pogodb za »posvojitev na razdaljo«. Poskrbela je, da so otroci iz družin, ki imajo manj, imeli možnost preživeti del poletnih počitnic na morju, v Portorožu ali naročju gora, v vasi Soča. Vsako leto je takim otrokom razdelila preko 40 vrednostnih bonov za nakup potrebščin ali pakete zvezkov.
Na terenu je veliko delala s starejšimi, nakateri so se kasneje preselili v DSO. Strokovne delavke doma so povedale, da jih je tudi tam obiskovala. Verjetno je tu dobila zamisel, da skupaj s strokovnimi delavkami doma več kot desetletje organizirajo mesečna medgeneraciska srečanja.
V šoli so nam pri predmetu management nekoč rekli, da je dober vodja tisti, ki pelje zadeve tako, da vse teče, njega pa se skoraj ne opazi. Točno takšna je bila Božidara. Skromna, a odlična organizatorka.
Kot višja medicinska sestra je svojo službo začela na urgenci Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Po petih letih »kaljenja« na urgenci se je Božidara preselila domov v Ilirsko Bistrico. Veliko let je bila glavna sestra in glavna patronažna sestra našega zdravstvenega doma. V kolektivu je bila izredno spoštovana. Sodelavci so cenili njeno organiziranost in strokovnost. Imela je občutek za človeka. Včasih se je, kljub morebitnim formalnim omejitvam, znala postaviti za dobrobit ljudi, tako na terenu kot v samem zdravstvenem domu. Tako pacienti na terenu kot sodelavci so jo imeli radi, ker je bila tako duhovna, umirjena in preudarna.
V prostem času je bila Božidara med drugim zvesta in aktivna članica CMePZ Zvon vse od ustanovitve dalje, to je polnih 40 let. Redno se je udeleževala pevskih vaj in večine nastopov. Pela je alt. Zanjo je zagotovo veljal slovenski pregovor, »Kdor poje, dvakrat moli«.
Bila je tudi članica Univerze za tretje življenjsko obdobje, kjer se je izmojstrila v klekljanju in z nakitom iz turkizno zelenih čipk je obdarila mnogo pevk cerkvenega pevskega zbora, njene čipkaste dekoracije pa krasijo tudi stanovanja prijateljic.
Božidara je živela polno in aktivno. Naša žalost ob slovesu se prepleta s hvaležnostjo za njeno navzočnost med nami. Imela je res pravo ime, bila je pravi božji dar za našo skupnost.
Skupaj s svojci smo jo k večnemu počitku pospremili sodelavci Karitas in bivši sodelavci zdravstvenega doma, predstavniki društev, katerih aktivna članica je bila, prijatelji, sošolci, župnijska skupnost in člani številnih njenih skupin, kjer je pustila svoje neizbrisne sledi. Na nas je, da nadaljujmo njena plemenita dela.
Darinka Dekleva
Iskreno sožalje svojcem in njenim prijateljicam tudi v imenu Občine Ilirska Bistrica.
