Februarja 2024 je skupina SPOZNAVAJMO SVET IN DOMOVINO, pri Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje (DUTŽO), obiskala Veliko Bukovico. Dobili smo se pri kapelici Matere Božje, na začetku vasi. Predstavitev kraja je prijazno sprejel domačin Danilo Primc, znan gostilničar, po domače Jerničev. Časovno se je omejil na obdobje zadnjih 60 let. Pridružil se mu je predsednik KS Goran Boštjančič (Žepaninov). Po pozdravnih nagovorih smo začeli obhod vasi.
Sprehod po vasi z vodnikom Danilom Primcem
Vas leži jugozahodno od Ilirske Bistrice, na nadmorski višini 476 m in šteje 204 prebivalcev. Danilo nam je predstavil vsako domačijo in kratko zgodovino njenih lastnikov. Večina stavb je obnovljena ali popolnoma nova. Vas je tako lepo urejena. Redke hiše so prazne, ker so gospodarji umrli ali živijo v tujini. Naš vodič je z vso vnemo in ljubeznijo do svojega rojstnega kraja pripovedoval o sovaščanih, njihovih poklicih in talentih. V preteklosti so se preživljali predvsem s kmetijstvom. Vsaka njiva je bila skrbno obdelana. Glavni kulturi sta bili zelje in krompir. Po svoji kakovosti sta bila znani po celem Kvarnerju, otokih in Severni Dalmaciji, kamor so Velikobukovčani vozili svoje pridelke. Po vzpostavitvi novih meja je ta prodaja počasi usihala.
Leta 1970 je bilo v vasi 63 konjev
So pa še danes ljudje z Reke in okolice, ki redno prihajajo po pridelke v vas. Za prevoz pridelka do kupcev so morali nekdaj imeti konje (leta 1970 – 63 konj). Znani konjerejci so bili bratje Vrbanovi: Jože (doma), Frane (Knežak) in Ivan (Trnovo). Gojili pa so tudi govedo, prašiče… S prevozništvom in konjerejo so bile povezane tudi obrti. Posebej znani so bili izdelovalci komatov. To so bil Polde Vičič (Blažonov; živel v Sp. Bitnji), Andrejček Baša (Bašov) in Tone Primc, starejši (Jerničev). Mimogrede –izdelovali so tudi žimnice. Delovala je tudi kovačija (Mundetovi). Leta 1965 so prepovedali voziti s konji. Kmetje so se znašli. V Ilrski Bistrici so dobili 3 avtoprevoznike ( Tone Kovačev, Trebec in Maričnkov).
Vaški krojač je bil Franc Boštjančič (Vrtnarjev). Mandrgočevi so imeli mlin in žago. Žito so prinašale mleti celo prebivalke oddaljenih Mun. Medtem ko so čakale na moko, so pletle nogavice ali so pomagale na kmetiji pleti. Samouk Anton Mikuletič, rojen na kmetiji Mandergočevi, je bil znan kot vsestranski mojster: zidar, tesar, mizar in hkrati še strastni muzikant.
Danes pa je v vasi 63 traktorjev, konja pa nobenega
So pa ljudje sledili tudi novostim. Pepko Muha (Franetov) je kupil prvi traktor in kasneje tovornjaček in ostali so ga posnemali. Danes je v vasi 63 traktorjev konja nobenega!
V vasi je bilo več gostiln: Gornjehladova, Perinova, Zvasnikova. Vrbanova je delovala čez sto let. Ob gostilnah so bila tudi balinišča. Ljudje so se po napornem delu od zgodnjega jutra do pozne ure znali tudi zabavati in veseliti.
Veliko vaščanov je bilo glasbeno nadarjenih. Igrali so na več inštrumentov. Posamezniki so bili tudi odlični pevci. Igrali in peli so celo vsi člani ene družine. Ko so na shodih gostovali z igranjem na plesu, so krajani komaj pričakali prve takte. Muzikanti so spremljali tudi fante na viziti. In drugih prireditvah.
Vas godcev in pevcev
Fantje in možakarji so imeli odmevni koncert ob 120. obletnici Mohorjeve družbe v Cankarjevem domu, v Ljubljani.
»Fantje na vasi« so nastopali v Kanadi v sestavi: Danilo in Vinko volk žrbovi1. in 2. tenor, Tone Muha (Kmetov) 2. bas, Danilo Baša (Bašov) 1. bas
Najstarejši godci so bili: Pepko Muha (Franetov), harmonika, brat Slavko, saksofon ter hčerka Milica, harmonika, Tone Primc (Jerničev), bobni, Tone Mikuletič (Tonin), harmonika, Franc Boštjančič (Vrtnarjev), bobni.
Sledili so jim: bratje Baša (Dolnjebaševi): Ivan, harmonika, Lojze, bobni, Lado, saksofon, Slavko Volk (Žverbov), bobni.
In še: Viktor Mikuletič (Tonin), harmonika, Vinko Primc (Jerničev), bobni. Imela sta tudi svoj ansambel VEVAŠ. Zvoke harmonike sta ponesla v Severno Ameriko Lojze Primc (Jerničev,Kanada) in Jože Primc ( Hladov, ZDA).
Ostali znani godci so bili brata Frane (harmonika) in Tone (bobni) Batista (Oštarjeva), Viktor, sin Antona Mikuletiča. Najmlajši družinski član Toninovih, Matjaž Mikuletič, član v BIG BANDU, pozavnist, avtor, aranžer in dirigent ter glasbeni pedagog (Beograd). Godčevsko- pevska skupina Volk Folk nadaljuje družinsko tradicijo in je znana doma in drugod.
V vasi je pod Italijo delovala dvorazredna šola, pri Oštarjevih. Poučeval je italijanski učitelj. Po vojni so obiskovali štiriletno osnovno šolo v Kosezah in nižjo gimnazijo v Ilirski Bistrici.
Posamezni vaščani so uspeli tudi v drugih poklicih, kot na primer duhovnik Mavrič Anton (1910-94), ki je zadnja leta služboval v Brseču (HR).Priznan inovator slovenskega porekla v ZDA je bil Primc Jože (Hladov).
Precej vaščanov je odšlo s trebuhom za kruhom v evropske in čezmorske dežele. Nekateri so se vrnili v domači kraj (iz Belgije, Avstralije…), obnovili so ali celo zgradili nov dom in uživajo zasluženo pokojnino. Varujejo tudi kulturno dediščino. Na primer, Boštjančič Janez, ki ohranja črno kuhinjo pri Ćumbrovih.
Kulturna dediščina v vasi
Sprehodili smo se do vaške cerkvice iz 17. stol., ki so jo zadnjič obnovili leta 1993. Posvečena je svetima Kozmi in Damijanu, zaščitnikoma zdravnikov in farmacevtov. Ponaša se z lepim baročnim oltarjem. Sliko Matere Božje – (Marija, pomagaj, Brezje) je naslikala in poslala v rojstno vas Linka Lekančova, ki je živela v ZDA. Tako je napisala: »To sliko sem jaz naredila na olje, ter pošiljam v moj rojstni dom na Veliko Bukovico, ko jo še vedno zelo pogrešam - LENA!« V vasi so ohranjeni tudi križa in kapelica na razpotjih: na počivalu, na Zakrižišču, kulturna dediščina, nekoč pomembni smerokazi.
Na naši poti smo se ustavili tudi ob dveh studencih, v katerih nikoli ne presahne voda in so ju krajani, čeprav ima skoraj vsaka domačija vodnjak (štirno), s pridom izkoriščali zlasti v času poletnih suš. V kamnitih koritih so napajali živino.
Na koncu nas je predsednik KS povabil v vaški dom, ki so ga zgradili vaščani s samoprispevkom in še nekaterimi sredstvi. Danilo je tu dodal še nekatere pomembne podatke o vasi: kdaj so dobili elektriko, telefon, vodovod; o prvem radiu, prvem TV sprejemniku (Poslušala in gledala cela vas!). Ni pozabil omeniti tudi skupino Velikobukovčank, pogumnih, odločnih, podjetnih žensk, ki so vodile gostilne: Zofija Mikuletič (Harjetova), Pri Grščetu, Marija Primc (Jerničeva), Na Zemonski vagi, sestre Franetove , roj.Muha : Slava- pekarno, Zora-ali vulkanizerka, Pavlina- šiviljstvo.
S pesmijo na koncu srečanja
Srečanje smo zaključili v duhu kulturnega praznika. Gospe Miranda U. in Dora K. sta prebrali pesmici Danilove sestre Albine. Albina, roj. Primc (Jerničeva), za vsako priložnost napiše pesmico in je tako svojevrstni pričevalec svojega časa.
Predsednik krajevni skupnosti pa je napovedal obnovo poti do studencev in razsvetljavo igrišča ob vaškem domu.
Postregli so nam tudi čaj, vino, domače žganje in piškote. Danilo Primc se je res izčrpno pripravil na vodenje po vasi. Svojo pripoved je podkrepil s številnimi fotografijami. Gostiteljema smo se zahvalili za predstavitev in pogostitev ter odšli proti domu zadovoljni, da smo spoznali Veliko Bukovico in njen nekdanji in sodobni utrip.
Vse vabimo, da jo obiščete! Lahko se pripeljete ali pa jo mahnete kar peš, tako kot članice pohodniške skupine pri UTŽO pod vodstvom mentorice Dore Kalčič, ki so se nam pridružile.
Po predstavitvi Danila Primca zabeležila Marica Gaberšnik, mentorica SSD
Februar 2024
