»Kadar bom vandral zadnjič v življenju, ko bom za vedno tiho zaspal, ko me zasuje zemljica rodna, zlijte na grob mi vina bokal. Zraven pa pušeljc, nageljnov rdečih, nageljnov kranjskih, takih kot kri in rožmarina blago dišeč’ga, takšen naj šopek grob mi krasi« glasijo uvodni verzi Avsenikove pesmi, ki je bila Janezu Rojcu (1960-2024) zagotovo ena bolj ljubih. V torek, 30. januarja, ko smo ga v velikem številu pospremili na njegovi zadnji poti, mu jo je ob odprtem grobu v slovo zaigral vnuk Martin.
Janko s pile
Pisalo se je leto 1960. Mami Anici in očetu Ivanu, ki sta si domovanje uredila na opuščeni 'pili' (žagi), v Zabičah ob reki Reki, se je kot prvi otrok v družini rodil sin Janez. Zaradi hiše, ki je bila sicer nova, a je stala na mestu stare pile, se ga je v domačem kraju oprijelo ime Janko s pile. Že v otroštvu se ga je dotaknila toplina lesa in ga povsem prevzela. Seveda ne gre za naključje, kajti Koćanci so bili od nekdaj povezani z gozdom, ki jim je v preteklosti pomenil pomemben vir zaslužka. Nič drugače ni bilo v Rojčevi hiši na pili. Oče Ivan si je sprva služil kruh kot gozdar. Ivanov oče je zgradil prvi leseni most čez reko Reko pri Zabičah.
Med trdim delom in odrekanji
Po končani osnovni šoli se je Janez namenil izučiti za mizarja. Želje in hotenja so bile večje, a vse se začne in konča pri denarju. Oče je razumel njegovo stisko in ga v prizadevanjih vzpodbujal. Prva lesarska stroja, preprosta kombinirka in ročni rezkar, sta prišla v hišo na pili s pomočjo zaslužka, ki so ga v družini ustvarili z nabiranjem zelišč po Gurah. S tema dvema strojema, je v očetovi garaži, začel uresničevati svoje sanje. Njegovi prvi izdelki so bila notranja vrata, oblečena v »ultrapas« iz bližnjega Lesonita, kar je bil v tistih časih velik modni hit. Med trdim delom in odrekanji, so si sledili bolj ali manj veseli dogodki: vizita, plesi na Selah, dogajanja na Mlaki, vojaščina, kolač, poroka…..
Kjer burja Koćanka nima več toliko moči
Življenjsko sopotnico Danijelo si je našel na Dolnjem Zemonu, kjer burja »Koćanka« le tako hudo ne zavija. Ženini sosedje Grehovi, so mladi družini odstopili tik pred tem izpraznjeno hišo za bivanje in pripadajočo »lupo«, v kateri si je Janez uredil preprosto delavnico in seveda, kot je bila navada v takratnih časih, se z vso vnemo in velikim odrekanjem lotil gradnje toplega doma za svojo družino, z delavnico v pritličju. Delavnico je pozneje neštetokrat prizidal, dozidal, prezidal, razširil, prenovil in nikoli povsem dokončal, kajti zavedal se je, da ni bilo še človeka na tem svetu, ki bi za časa svojega življenja vse dokončal. Če bi znale stene delavnice pisati, bi lahko napisale roman, kajti delavnica ni bila nikoli le prostor za delo. V njej sta med vonjem po lesu, barvah in lakih, naredila prve korake sinova Primož in Tomaž. V njej sta odraščala in po končani osnovni šoli stopila v opojne omame čara lesa.
Čut pripadnosti organizaciji
Leta 1984 se je Janez dokončno odločil, da gre »na svoje« in se vpisal v obrtniške vrste. Bil je človek, ki je težko izustil besede: «Ne, ne morem.« Rad je pomagal. Velikokrat v svojo škodo, kar smo ljudje zlahka pozabili! Vrata na hišni številki Dolnji Zemon 93b so bila vedno na stežaj odprta in prav vsak, ki je stopil čez prag, je bil toplo sprejet in lepo postrežen.
Stanovski organizaciji se je zapisal z dušo in srcem. Ni ga bilo področja, kjer ni priskočil na pomoč z idejami, dejanji in preudarno besedo, pa naj si bodo to obrtniške športne igre, sejemski nastopi, kulturna prireditev ali lobiranje v parlamentu.
Leta 2007 je bil prvič izvoljen za predsednika Območne obrtno-podjetniške zbornice Ilirska Bistrica. Preveč bi bilo, če bi naštevala vse, kar mu je uspelo realizirati do spremembe zakonodaje in prehoda na prostovoljno članstvo, pa tudi pozneje, zato naj zapišem le njegove besede ob tej prelomnici: »Nikogar ne bomo prosili za pomoč. Nobene pomoči ne bomo sprejeli. Delati je potrebno, da preživimo in se obdržimo.«
Brez rokodelcev preprosto ne gre
Tudi najbolj tehnološko razvite države na svetu so na koncu ugotovile, da brez rokodelcev ne gre. Nanje ni imun niti angelski zbor. Tudi angeli si morajo kdaj odpočiti in posedeti na lesenih klopeh, ki jih je že močno načel zob časa. »Treba bi jih bilo popraviti«, so pred časom potarnali ljubemu Bogu. Bog se je sklonil nad zemljo. Božja roka je počasi drsela čez hribe in doline, tuhtala, premišljevala, izbirala, analizirala in se posvetovala… Ustavila se je na Dolnjem Zemonu 93b. »Janeza bom poklical k sebi. On bo znal to popraviti! Vidite, kako lepo je obnovil klopi v cerkvi sv. Petra v Trnovem!«
»Kadar bom vandral, vandral poslednjič, ko bom zatisnil trudne oči, takrat prijat’lji zadnjič zapojte, pesem domača naj zadoni. Pojte o tratah in o livadah, ki sem jih ljubil vedno srčno. Z vincem in šopkom in vašim petjem lažje bom nosil črno zemljo.«
V veliko čast si štejem, da sem del življenjske poti prehodila s pokojnikom in v imenu članov Območne obrtno-podjetniške zbornice Ilirska Bistrica izrekam iskreno sožalje ženi Danijeli, sinovoma Primožu in Tomažu z družinama, mami Anici, bratoma Evgenu in Romanu in sestri Ireni z družinami ter vsem, ki ste razumeli njegova sporočila, prizadevanja, želje in hotenja.
Alenka Volk Penko, Območna obrtno podjetniška zbornica Ilirska Bistrica.
