Pomorski in zgodovinski muzej hrvaškega primorja Reka, ki upravlja s Spominskim centrom Lipa pomni v Lipi (Memorialni centar Lipa pamti, hrvaška občina Matulji) je za noč muzejev v tem muzeju izbral temo slovensko-hrvaškega prijateljstva Sosedje nekoč in danes. Muzej, prenovljen leta 2015, je posvečen tragičnemu dogodku, poboju 269 prebivalcev Lipe v enem samem dnevu, 30. aprila 1944.
Dogodek sta načrtovali muzejska svetnica Vana Gović Marković (Vana je prireditev tudi vodila) in naša dobra znanka Marica Gaberšnik, aktivna v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje, sicer Lipajka, kakor bi rekli prebivalci in prebivalke Lipe.
Vana Gović Marković je uvodoma na kratko predstavila na slovenski prispevke h kulturi spominjanja, ki jo negujejo v Lipi. »Namreč, fotografije trpljenja, ki so danes temelj našega memorialnega muzeja in na v veliki meri pomagajo pri razkrivanju tega, kar se je tega tragičnega dne, 30. aprila 1944 zgodilo v Lipi, so ohranjene prav po zaslugi Slovenke. Namreč, nacisti so ves čas izvajanja zločina v Lipi svoje zločinsko delo fotografsko dokumentirali. Potem ko je bila Lipa požgana, prebivalci pa pobiti, je eden izmed nemških vojakov film odnesel v razvijanje v foto studio Maraž v Ilirski Bistrici. Suzana Maraž, ki je tedaj delala v studiu, je takoj videla kašen material je dobila v roke in je skrivoma izdelovala tudi kopije fotografij, vojaku vrnila njegove, duplikate pa skrivala do konca vojne, ko jih je razstavila, zato da bi kdo od mimoidočih prepoznal kraj dogajanja. Preživeli prebivalci Lipe so na fotografijah prepoznali svojo vas. Da se Suzana Maraž osebno ni izpostavila in tvegala, saj bi zagotovo nastradala, če bi nemški vojak ugotovil, kaj počne, danes mi zagotovo ne bi imeli slikovnega pričevanja in dokaza, kaj se je tistega dne v vasi zgodilo,« je povedala muzejska svetnica, ki je avtorica tudi večine publikacij o razstavi v Spominskem centru v Lipi. Dodala je tudi, da za prikaz tradicionalnega življenja kraja v kleti muzeja niso mogli razstaviti predmetov iz Lipe, saj so bili vsi požgani in uničeni, zato so predmete zbirali v sosednjih hrvaških, pa tudi slovenskih vaseh.
Dvoje predavanj, Dragice Jaksetič iz Ilirske Bistrice in dr. Barbare Riman, zaposlene na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, sicer tudi predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, je številne udeležence, ki življenje ob meji desetletja izkušajo na lastni koži, spomnilo na nekdanje življenje v prostoru, ki je globoko prežet s številnim družinskimi, prijateljskimi in gospodarskimi vezmi, na zgodnja devetdeseta leta, ki so z uvedbo državne meje, visoke in trde kot zid, to življenje postavile na glavo, in nato na leta postopnega vračanja v življenje vse do lanskega leta, kjer je tudi pregledovanje dokumentov (v glavnem) postala zgodovina.
Na prireditvi so enako težo, kot jo je imela govorjena beseda, imeli tudi nastopi mladih in manj mladih plesalcev, pevcev in godcev. Zelo se je izkazala Osnovna šola Podgora Kuteževo z nastopom zborčka in folklorne skupine. Pripravili so program, posebej prirejen Lipi, za njimi pa so nastopili še plesalci folklorne skupine Kulturno prosvetnega društva Bazovica, društva, ki združuje Slovence, živeče na Reki oziroma v prostoru Kvarnera. Na harmoniko je zaigral Luka Šamanić iz Lipe, zadoneli so Hrušiški fanti, ki so priznali, da kljub svojemu 29-letnemu delovanju, še niso nastopili v Lipi, za njimi pa je na harmoniko in v spremstvu kitar zaigral in zapel Ivan Šuštar.
Zbrane v dvorani so pozdravili ilirskobistriški župan dr. Gregor Kovačič, župan Matuljev Vedran Kinkela, predsednik sveta slovenske nacionalne manjšine Primorsko-goranske županije Vasja Simonič, predsednica krajevnega odbora Lipe Đeni Šamanić in drugi.
Sledilo je seveda druženje ob domačih dobrotah, ki so jih pripravile (kako zgovorno!) Lipajke, Danica Afrić, rojena v slovenskem Sušaku, Irena Kalčić po rodu iz našega Zemona in Milojka Ujčić, ki je po materi Novokrajka.
