Lunine mene in druge naravne zakonitosti so nekdaj odločilno vplivale na ljudsko vedenje in znanje. Od kar pa imamo ozonsko luknjo, postajajo vremenska predvidevanja sila negotova. Topla zimska obdobja postajajo vse bolj naša stalnica. Razvajeno jih pričakujemo in snežno zimsko idilo občudujemo le še na obledelih fotografijah. Pregovori, reki, običaji in navade, ki so se izoblikovali skozi stoletja, pa ostajajo in se kaj dosti ne ozirajo na podnebne spremembe in »vročinske valove«.
Rdeča zarja
Prihod prvega dobrega zimskega moža je od nekdaj spodbujal otroško domišljijo in še danes velja, da če se pred Miklavževim prihodom na nebu izriše rdeča zarja, takrat dobrotnik zagotovo peče piškote za pridne otroke. Da bi mu vsaj nekoliko olajšali delo, so se harijski otroci na povabilo mentorice Dijane Valenčič, lansko leto že drugič zbrali v vaškem domu in spekli Miklavževe piškote: slastne, omamne, medene…. Čas, dokler s pečice ni zadišalo, pa so namenili izdelovanju adventnih venčkov. Žiga in Luka Boštjančič sta razpotegnila harmoniki. Neža Mežnar je izvabljala nežne glasove na strunah violine.
»Le kje se obotavlja?« so se spraševali otroci
Sčasoma so postajali otroci vse bolj nestrpni: »Da se mu ni mogoče kaj zgodilo, ker imamo tako slabo cesto?«, so se pomenkovali, kajti mrak se je že zdavnaj poljubljal z zemljo. Kmalu za tem je po polknih močno zaropotalo. Koruzna zrna so naznanila Miklavžev prihod. Resnega obraza, v spremstvu angela in hudička, je vstopil v prostore vaškega doma, odprl zlato knjigo in začel s pregledovanjem. Otroški direndaj je za trenutek potihnil, kajti nihče ni vedel, kaj je zapisano v zlati knjigi. Seveda je bila skrb od več. Miklavž je prebral, da so bili med letom prav vsi otroci pridni, ubogljivi in marljivi in jih zato obdaril z orehi, figami, jabolki in bomboni. Nekoliko se je zataknilo le pri starejših. Tu pa tam je kakšnega obiskal hudiček in mu namenil šibo in repo.
Leta naredijo svoje in tudi sv. Miklavž ni imun nanje, pa še vreme ni bilo takšno, kot ga pričakujemo zadnja leta. Proti večeru je začel naletavati sneg, zato se je nebeška druščina odločila, da dobropoljske otroke obišče na predvečer Miklavževega godovnega dne.
Štiri sveče
Zgodovina prvih adventnih venčkov sega v leto 1839. Izdelali so jih v Nemčiji, da bi z njimi razveselili otroke v sirotišnicah. Imeli so obliko velikih lesenih krogov. Na obodu je bilo 24 sveč, štiri od njih pa so bile še posebej velike. Obod so okrasili z zelenjem, z vejami smreke, jelke ali bodike.
Ko smo na adventnem venčku prižgali drugo svečo, je župnik Stanko Fajdiga blagoslovil nova okna v cerkvi sv. Štefana v Harijah. Po stari navadi so se vaščani zbrali na likofu.
Sveta Lucija, znanilka božične luči
Ko so konec 18. stoletja uvedli nov koledar, se je solsticij premaknil na 21. december. Godovni dan sv. Lucije, mladega, lepega in pogumnega dekleta iz 3. stoletja, ki je postala mučenica, ker se ni želela odreči svoji veri in zaprisegi, pa so zapisali na koledar 13. decembra. Na njen godovni dan še zadnjič v letu posejemo božično žito, da je pravočasno na red za praznovanje.
Lucijina zgodba je navdihnila številne pisatelje in pesnike. Njeno mučeništvo je vplivalo na velikega Danteja. Njeni atributi so dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, včasih nosi na pladnju dvoje oči. Eno izmed takšnih upodobitev najdemo na levem stranskem oltarju v harijski cerkvi in prav ta je lansko leto našla svoje mesto na priložnostni podobici.
Delajmo jaslice
Prve jaslice je pred 800 leti, leta 1223 postavil sv. Frančišek Asiški v visokih stenah nedaleč stran od kraja Greccio v Italiji, v votlini, ki je maloštevilni prebivalci niso kaj dosti obiskovali. Zaradi miru, ki so ga omogočali bujni gozdovi, brezskrbne ptice, žuželke, živali na prostem in hladen vetrič, pa je bila votlina idealen kraj za projekt postavitve jasli. Seveda takrat ni bilo na razpolago figuric. Jaslice so ustvarjali tisti, ki so bili navzoči. Še danes nosijo sporočilo povezanosti, složnosti, prijateljstva, miru in ljubezni. V sledenju tem vrednotam, smo na božično vigiljo v domači cerkvi odprli razstavo jaslic, ki so nastale po domovih. Otvoritev so z božičnimi ljudskimi pesmimi polepšali harijski pevci. Najmlajši so nam pod mentorskim vodstvom Martine Petek Gojak pričarali dni, ko je sv. Frančišek Asiški postavil prve jaslice. Za posebno presenečenje pa je poskrbel Harijsko-dobropoljski Zvonček, ki je ubrano prepeval pod taktirko Martine Petek Gojak, ob spremljavi Tjaše Mlakar.
Za zdravje, za srečo, za domovino
Že tradicionalno smo zadnje lučanje v letu za zdravje, boljšo letino in srečo, namenili tudi domovini, saj praznik dneva samostojnosti in enotnosti sovpada z našim zimskim shodom. Ob tej priložnosti je zbrane nagovoril župan dr. Gregor Kovačič, predsednik krajevne skupnosti Harije Peter Valenčič in generalni vikar Koprske škofije msgr. Slavko Rebec. Prav vsi pa so si bili v nagovorih edini, da temelje za razvoj občine in lepše prihodnosti, najdemo v sočutju, solidarnosti, sodelovanju, povezovanju in ljubezni.
Tokratno praznovanje je bilo v družbi dvaindvajsetih konjenikov, ki so prijezdili iz okoliških vasi in sosednjih občin ali preprosto vodili konje na povodcu, še posebej slovesno, saj se je zgodilo že tridesetič zapored. Prekrižala ga ni niti korona, za kar je posebej zaslužen Jože Samsa, eden izmed sedmih konjarjev, ki so se leta 1994 postavili v špalir pred cerkvijo sv. Štefana v Harijah. Najbolj pogumnim: Jožetu Samsi, Andreju Jelenu, Ladu Urbančiču, Francu Škrlju, Petru Valenčiču, Ladu Volku in Antonu Širclju, ki so poskrbeli, da Štefanov blagoslov ne bo šel v pozabo, so člani društva KETŠD Alojz Mihelčič Harije, ob dvajsetletnici ponovne obuditve običaja, podelili spominsko priznanje in kolajno.
Buh vom dej zdrauje in srjćo
Več o dogodku si lahko preberete v prispevku »Tradicionalno žegnanje konj na Štefanovo v Harijah že tri desetletja« , ki je objavljen na občinski spletni strani. Dogodek je bil dokaj medijsko odmeven, zato verjamem, da ste vest prebrali tudi v kakšnem drugem tiskanem ali spletnem mediju. Velika in iskrena zahvala vsem in vsakomur, ki ste pomagali s prostovoljnim delom, idejami, denarnimi darovi in še bi lahko naštevali ter ponovno dokazali, da skupaj zmoremo.
Sem deklica mlada, voščila bi rada, ker voščit ne znam, pa rok´co podam
S temi besedami smo včasih koledovali po vasi na prvi dan v letu. Seveda bi bilo nemogoče, da stisnemo roko za srečo vsem, ki nam pomagate, nam stojite ob strani in obiskujete naše prireditve. Zato le namig in prijazno povabilo. V soboto, 13. januarja se dobimo v vaškem domu Harije, ko bo v barvit pravljični svet Miška BAMIJA , pokukala avtorica Nataša Barbiš Frank. V nedeljo, 14. januarja, pa bodo prišli na račun ljubitelji božičnih pesmi. »Venček božičnih« bodo sooblikovali: violinistka Neža Mežnar, Harijsko-dobropoljski zvonček, PS Kalina, moška zasedba iz Šmihela in učenci solopetja Glasbene šole Ilirska Bistrica iz razreda prof. Janje Konestabo….
Povezanost, složnost, stopiti skupaj, ko je to nujno potrebno, so zagotovilo za obstoj in nadaljnji razvoj. Težke preizkušnje so pogoste, a skupaj zmoremo. Srečno 2024.
Alenka Volk Penko, KETŠD Alojz Mihelčič, Harije
