VOJKU ČELIGOJU
(1938-2023)
Vojko Čeligoj se je rodil 19. julija 1938 na Topolcu. V otroštvu je izgubil očeta partizana. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Trnovem, na učiteljišču v Ljubljani je maturiral leta 1957. Zaposlil se je najprej kot razredni učitelj na osnovni šoli v Košani, med letoma 1961 in 1974 pa je služboval na Osnovni šoli Dragotina Ketteja v Trnovem kot učitelj in pomočnik ravnatelja. Tedaj je dokončal višjo pedagoško šolo v Ljubljani. Nekaj časa je bil med prosvetnim delom sekretar občinskega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL). Med letoma 1974 in 1983 je bil zaposlen kot svetovalec za poklicno usmerjanje na Zavodu za zaposlovanje Koper. Od leta 1983 do upokojitve leta 1997 je zopet poučeval na OŠ Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici kot učitelj predmetnega pouka in več let kot pomočnik ravnatelja. Na tej šoli je vodil tudi planinski, filatelistični in foto krožek ter na sploh skrbel za tehnično kulturo mladine.
Bil je aktivni član in podpornik Društva Tigr vse od ustanovitve tega društva 21. maja 1994. Bil je aktivni član Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica, Avto-moto društva Ilirska Bistrica, Čebelarskega društva Ilirska Bistrica, Roda snežniških Ruševcev in še bi lahko naštevali. Vojko je bil med drugim tudi strastni ljubitelj železnic ter podpiral in spremljal delo in aktivnosti, ki so nastajala na železniški postaji.
Za njegovo življenjsko poslanstvo drži misel »Ne omejujte se na določene dele sveta, vse jih raziščite.« Bil je strasten ljubiteljski fotograf. Zabeležil je številne dogodke in srečanja, mladim pa je bil velik vzornik in učitelj s tega področja. Za prepoznavnost ljudi in krajev z območja občine Ilirska Bistrica v širšem prostoru je prispeval ogromno in lahko tudi rečemo, da našega Vojka pozna cela Slovenija. Bil je soavtor ali avtor mnogo knjig, kronist-dopisnik, publicist in fotograf. Redno je objavljal v Planinskem vestniku, ilirskobistriških občinskih časopisih Snežnik, Naš krajan, Naš borjač, v Primorskih novicah in drugih časnikih.
Kot aktivni član Društva za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica je sodeloval pri vseh izdajah Bistriških zapisov in številnih publikacijah cikla Ilirske teme. Bil je zbiralec (ne)materialne dediščine in raziskovalec zgodovine domačih krajev. Raziskoval je zgodovino bistriškega društva Ilirski Sokol, o njem je objavil več člankov, zaslužen pa je tudi za vrnitev sokolskega prapora v Ilirsko Bistrico. Bil je pobudnik in predsednik odbora za ureditev spominske sobe pesnika Dragotina Ketteja na Premu, snovalec Kettejeve poti in vsakoletnega pohoda po njej. Vedno nas je spominjal na obletnice mesta, raznih ustanov, društev, pomembnih prednikov. Bil je najplodovitejši sodelavec portala slovenskih knjižnic Kamra, saj je med leti 2016 – 2021 spisal preko 700 domoznanskih prispevkov. Med letoma 2000 in 2004 je bil poslanec Državnega zbora RS. In znova se pri Vojku utrdi ljudska modrost »Kdor zna posejati svoje življenje, bo tudi na slabi zemlji požel bogato letino.«
»Prijazne besede so lahko kratke in enostavne, njihov odmev pa je neskončen«. Vojko je bil vedno, prijeten in dobrodušen sogovornik. Marsikdo izmed nas doma hrani razglednico z lepimi pozdravi, zapisanimi v značilnem Vojkovem lepopisu, s katero se nas je spomnil s kakšnega dogodka ali pa kar tako. Vojku, našemu cenjenemu sokrajanu, bomo Bistričani lahko večno hvaležni za vse dokumentirane zapise in fotografije o ljudeh in dogodkih iz naše daljne in bližnje preteklosti, ki bi se brez njega za zmeraj izgubili.
Ob izidu Vojkovih zapisov iz zbirke Ilirskih tem št. 15 junija 2021 nam je sporočil, da je navdušen nad tem, kako se skupno delo nadgrajuje. Na koncu intervjuja nam je sporočil: »Lušni in štemani ste; še vas bom spremljal.« Da, Vojko, lahko je biti »lušen in šteman«, če imamo bogato zapuščino tvojega neutrudnega družbenega dela in poslanstva za skupno dobro. In danes nas navdajata sreča in ponos, da smo poznali našega častnega občana, zato lahko vsi navzoči v en dih dahnemo: »Hvala ti Vojko.«
Kamorkoli smo šli ali smo bili, smo ponosno rekli, da smo z Bistriškega, z doline Velke vode … in sledil je znan odgovor … saj res tam je pa doma tudi naš prijatelj Vojko Čeligoj, pozdravite ga …
Dragi svojci, v imenu vseh društev in organizacij, ki jim je Vojko neutrudno daroval svoje življenjsko poslanstvo, sprejmite iskreno sožalje. Gospa Sonja, Janko in Metka hvala Vam za moža in očeta, ki nam je bil tovariš, mentor in sogovornik pri interpretiranju domačega kraja.
Vojko, naj ti bo lahka primorska gruda.
Ivan Simčič,
DKZK Ilirska Bistrica
