»Sredi brezvodnega krasa je ta 'Velika voda' stoletja ustvarjala čudovito zeleno oazo sredi siromašnih kraških tal… Ni čudno, da je zraslo tod na dolžini 35 km in ob pritokih kar 72 večjih in manjših mlinov in žag, ki so s pesmijo svojih mlinskih koles poživljali čudovito romantično podobo doline.« (iz knjige Reka-Timav, F. Habe)
Tako so naši dedje videli reko Reko in podobno številne druge reke po celi slovenski deželi. In tako jo je videl in opisal z navedenimi stavki tudi pisec v omenjeni knjigi.
Pred nedavnim smo imeli v Zavodu Revivo priložnost govoriti z enim vidnejših hidrologov, g. Petrom Muckom, ki ima v 94. letu starosti za seboj preko 70 let dela na področju hidrologije. Sistem urejanja voda in pogled na vode je poznal v vseh obdobjih, od Avstro-Ogrske naprej. In prav vsako obdobje, o katerem smo se pogovarjali, je imelo neko svoje družbeno in gospodarsko ozadje. Na koncu intervjuja je izpostavil: »da smo zdaj v času revitalizacije rek…, mi smo že desetletja delali revitalizacijo, ko odsluženih pregrad nismo popravljali… Za revitalizacijo, za to ni denarja…« (Podcast, marec 2023, zavod Revivo). A globoko v sebi je v to težko verjeti, ker reke predstavljajo življenje in za življenje se denar mora najti.
Gospodarjenje z Reko
Generacija naših pradedov pa je poleg gospodarske koristnosti poznala reko kot dolgo zvito kačo, ki objema ta svet. Tu in tam so ob strugo postavili mlin, žago, na sušnih delih namakalne sisteme. Takrat je veljalo, »da se z reko gospodari«. Na zajezenih mlinščicah so spuščali sediment, da dno ni bilo muljasto. Ob nižjih obrežjih se je paslo in čez reko se je hodilo na muldah. Hiše se niso gradile v rečnih strugah in nemalo je bilo mlinščic, ki so omogočale, da so izrabljali reko izven njene struge. Najučinkovitejši poplavni ukrep so bila razlivna področja. 'Koliko uode pej bo, je vedel sam Buoh', kadar mlinov ni zaščitil zaveznik sveti Kancijani. Gospodariti je v starih časih pomenilo služiti reki in z njo živeti.
Razvoj obrti
Življenje ob rekah je bilo nujno, radodarno in živo. Ne le za golo preživetje, ker je Reka nudila hrano, ampak tudi za razvoj obrti vzdolž reke. Mlinski kamni so se vozili z grškimi ladjami in iz domačega Kranja. Moka se je razvažala v Istro in Trst, zanjo je veljalo plačilo dve merici na 25 kilogramov žita, dokler ni posel leta 1959 dobil državnega cenika. Zaposlovalo se je domače in istrske vajence. Obrt je dajala kruh kamnosekom, kmetom, trgovcem, žagarjem in tesarjem, kjer tega ni bil vešč mlinar. Dolga tradicija pa sega od 16. stoletja, Hodnikovega mlina v Bistr'ci in Žagarjevega mlina in žage v Bujah, pa vse do mlina »pri Dujcu«, ki je nehal delati, ko se je zadnji aktivni mlinar Rudi Dujc leta 1986 poslovil od sveta. Danes Žagarjev in Hodnikov mlin še stojita, zaradi ponosa in spomina ter kulturne dediščine.
Za svobodnejši tok Velike vode brez regulacij in pragov
A Reka ni vedno premogla mlinov in ni bila vedno v službi vodnega gospodarstva. Časi, ko je bilo mlinov manj, ko so izkoriščali le pritoke, ko je imela reka bolj prosti tok, še niso tako daleč. Še pred dobrimi sto leti se je Reka raztegovala po meandrih in okljukih. Ne smemo pozabiti, da smo ljudje z načinom življenja reke ugrabili, tako smo storili tudi z reko Reko. Da smo le delno dobrodošli, nam pričajo poplave v tridesetih letih preteklega stoletja, ko so mlini dobesedno zaplavali. Poplave, v katerih so »mlinarji bežali skozi okna«, ki jih niti visoki jezovi ne bi ustavili. Velike vode, pravi Peter Muck, ne moremo ustaviti z regulacijami in pragovi. Ti so namenjeni prvim visokim vodam. Pregrade pa so težava tudi ob večjih sušah. "Vodotoke smo zregulirali, temperature so vedno višje in ta habitat za ribe, kot so sulec, lipan, potočna postrv, ni več primeren, zato izginjajo," pogine rib pojasnjuje Miroslav Žaberl z Ribiške zveze Slovenije (Delo, 2022). A ker so te prepreke že dolgo tam in ker nam ne služijo, smo na njih pozabili. Propadajoči objekti v rekah pa onemogočajo, da bi naravi prepustili, da se sama obnovi. Vsaj ne v doglednem času.
Danes smo navajeni rek, ob kakršnih smo se rodili in kot smo z njimi rasli. Te reke smo si podredili z regulacijo strug, ki smo jih ujeli v kanale in obrežja, na zemljevidu vidimo reko, ki je speljana kot črta (več v Soga idr., 2018). Tako reko poznamo, ker so jo zregulirali in pregradili že naši dedje. Na to smo se navadili. Z generacijami se je vedno spreminjal pogled na reke. Čas je, da reke vidimo takšne kot so v svojem bistvu - žive in spreminjajoče naravne strukture s svojimi življenjskimi značilnostmi.
Po popisih rečnih ovir želimo skupaj z lokalno skupnostjo narediti načrt, kako bi lahko Reki vrnili to, kar ji pripada. Svobodnejši tok, pestrejše življenje in več sinergije s človekom. Pridružite se nam v četrtek, 30. 11. 2023, ob 18. uri v Knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici.
Eva Horvat in Damijan Habe
Zavod Revivo
Viri:
Cuscito in drugi. 1989. Reka-Timav, podobe, zgodovina in ekologija kraške reke. Mladinska Knjiga, Ljubljana.
Pengal in drugi. 2021. Fragmentacija in obnova rek v Sloveniji. https://mvd20.com/LETO2021/R37.pdf.
Soga M. & Gaston K.J. 2018. Shifting baseline syndrome: Causes, consequences, and implications.
