V Domu starejših občanov smo spet praznovali. Že dvaintridesetič! Letos, po treh letih končno tako, kot se spodobi. S »pravo« proslavo, programom, muziko in veliko gosti. Je res minilo že toliko časa, odkar smo prvič pričeli pisati socialnovarstveno zgodovino na Bistriškem? Kaj vse je od takrat drugače?
Predvsem to, da se demografskim napovedim seveda nismo izognili in smo priča porajanju zelo dolgožive družbe, ki od nas zahteva drugačne, sodobnejše usmeritve. Kako smo na to pripravljeni na nivoju države, kako se s pojavom soočamo na lokalni ravni, torej v našem domu? Na prvi del vprašanja si lahko gotovo odgovorite že sami, saj v javnih medijih poplava informacij s tega področja daje vedeti, da ni vse niti približno tako, kot bi vsaj približno moralo biti. Če k temu dodamo še akutno problematiko zaposlovanja v storitvenih dejavnostih in rast osnovnih življenjskih stroškov, potem tega članka ne bi brali optimistično.
Kako je torej po dvaintridesetih letih v edini ustanovi, ki se trenutno v naši občini ukvarja z oskrbo starejših, dolgotrajno bolnih in oseb s posebnimi potrebami?
V prihodnjih petih letih se bo upokojilo čez dvajset ključnih delavcev
Potem, ko smo lani iz pristojnega ministrstva dobili sklep, da bomo z dobrimi šestimi milijoni evrov lahko dokončno prenovili še preostanek naše hiše, so dela odplaknile poletne poplave. Obljuba je prenesena na dobri dve leti naprej, upanje na to pa je verjetno rahlo izgubilo (za)upanje. S prihranjenimi sredstvi nam bo uspelo prenoviti dotrajano kotlovnico, potem pa…
Vse pogosteje nas občani, svojci in podporniki sprašujete, kako je pri nas s kadrom. Na razpise se prijavlja zelo malo zainteresiranih za zaposlitev. Možnost izbire je tako velikokrat praktično onemogočena. Zaenkrat še nekako pokrivamo normirane potrebe po delavcih, vendar se bo v prihodnjih petih letih upokojilo čez dvajset ključnih kadrov ( zdravstveni tehniki, bolničarji, perice, vzdrževalec..). Pri mladih, ki pri nas opravljajo praktični pouk, ne zaznavamo velikega interesa za delo v socialno varstveni ustanovi. Upamo, da nam ne bo treba iti po stopinjah več domov po Sloveniji, ki so bili zaradi kadrovske problematike primorani zapirati celotne enote. Nekaj korakov naprej smo storili s tem, da pomagamo pri šolanju manjkajočega kadra….
Družinski načrt je ključnega pomena
Kajti prošenj za bivanje v domu je vse več. Čakalne dobe se že nekaj časa povečujejo, zato ne zmoremo reševati svežih in novonastalih primerov. Posebno na enotah za osebe z demenco je čakalna doba še posebno dolga in se meri že v letih. Prošnja za sprejem v dom je tako vsekakor nujna kmalu potem, ko zaznamo, da se težave naših svojcev toliko stopnjujejo, da v primeru dodatnega poslabšanja ne bomo zmogli skrbeti zanje. Družinski načrt je v tem primeru ključnega pomena! K popolni prošnji sodi tudi aktualno zdravniško mnenje.
Zanimiv je podatek, da smo ob ustanovitvi doma dokaj redko praznovali 90. obletnice, danes jih imamo med nami 61. Če odštejemo populacijo s posebnimi potrebami, to predstavlja skoraj 34 odstotkov stanovalcev. Dve gospe štejeta 100 let, kar lepo število pa ne dosti manj. In veste, ni nujno, da so ti stanovalci med bolj onemoglimi, ravno nasprotno! Precej od njih je psihofizično v zavidljivi kondiciji.
Na FB in naši spletni strani lahko spremljate, kako pester je program aktivnosti, ki jih ponujamo za stanovalce. Tisti, ki zmorejo, se jih radi udeležujejo. Marsikdo pove, da se mu še nikoli v življenju ni toliko dogajalo!
Najbolje je zavihati rokave in delati tisto, kar znamo najboljše. Pod našo streho se splete veliko pozitivnih zgodb.
Organizirali smo delovanje dnevnega centra
Ker smo v prvi polovici letošnjega leta zaznali porast povpraševanja po dnevnem varstvu, smo organizirali delovanje dnevnega centra, ki je odprt vsak delavnik med 7. in 15. uro, prilagajamo pa se tudi vašim potrebam. Center je lepo zaživel, redni obiskovalci se ob vsakodnevnem pestrem dogajanju dobro počutijo. To je eden od načinov, kako smo poskušali odgovoriti na vse večji problem varovanja predvsem oseb z demenco, ki potrebujejo 24-urno spremljanje.
Kaj bo pisala prihodnost, ne vemo, a nesmiselno si je delati utvare, da bo, vsaj kar se tiče socialnega varstva, zelo enostavna. Če se že danes sprašujemo, kako bo uspelo prihodnjim generacijam pokrivati stroške oskrbe (že danes je cena, ki velja za standardno sobo in najvišjo stopnjo oskrbe v dvoposteljni sobi, presegla 1000 evrov). Od Zakona o dolgotrajni oskrbi smo si obetali veliko, vendar je danes slika precej drugačna in ne kaže, da bi stanovalec plačeval manj oskrbnih stroškov kot danes.
Le 200 kilometrov stran od nas pa ...
Pred kratkim se je manjša skupina zaposlenih vrnila iz strokovne ekskurzije v Avstriji. Po ogledu nekaj njihovih domov in seznanitvi s sistemom smo se prepričali, da je vse mogoče, če je le volja, predvsem pa spoštovanje do generacije, od katere smo se učili. Svojcem v naši severni sosedi ni potrebno doplačevati storitev. Vsakemu, ki vstopi v sistem dolgotrajne oskrbe, je potrebno oddvojiti 80 odstotkov od pokojnine, drugo doplača država. Posebnih zavarovanj (menda) nimajo. In to le 200 kilometrov stran od nas.
Morda pa nam uspe. Mi se bomo vsekakor še naprej trudili.
Vesna Bizjak
