V soboto, 7. oktobra 2023, sem se udeležila pohoda po brkinskih gozdovih, ki ga je organiziralo Vaško društvo Suhorje. Zbirali smo se pred vaškim domom: otroci, stari starši in drugi, vsi ljubitelji pohodov v naravi. Zelo pisana skupina, ki je štela 40 udeležencev. Gostiteljice so nas pričakale in nam postregle jutranje napitke in odlične domače sladke dobrote. Gospe Kristina Dekleva in Brigita Volk sta nam predstavili pot. In potem smo se napotili v topel jesenski dan. Bil je prežet s čudovitimi barvami pa tudi spomini poguma in humanosti, ki so prisotni na vsakem koraku, ko hodimo po Brkinih.
Najprej smo se ustavili pri obeležju, kjer je že tik pred koncem druge svetovne vojne, 29. aprila 1945, strmoglavil, zavezniški letalec, mlad pilot RAF (Kraljevega vojnega letalstva) Edmund Ramsbotham – Teddy (pred svojim 22-im rojstnim dnevom). Domačini so ga takrat dostojno pokopali. Po osvoboditvi so ga prenesli v grobnico v Beograd. Vsako leto se v organizaciji Parka vojaške zgodovine iz Pivke ob obeležju zberejo najvišji predstavniki Združenega kraljestva v Republiki Sloveniji, predstavniki Republike Slovenije, drugi gostje in domačini.
Z Ostrožnega Brda v Zalesje
Od tod so se nam nudili čudoviti razgledi do Vremščice, Snežnika… Pot smo z lahkoto nadaljevali po utrjenem kolovozu. Tik pred Ostrožnim Brdom smo za trenutek postali pri vaški »kaljuži« (kal ali lokev). Vaščani so jo že pred leti očistili in uredili kot primer skrbi za mokrišča, ki so pomemben del živih bitij na Zemlji. Še kratek postanek pri kapelici.
Na Ostrožnem Brdu smo se ustavili pred staro šolo, kjer domuje sodobno urejena spominska soba Partizanske bolnice Zalesje. Opremljena je z bolnišničnimi predmeti, fotografijami in opisi. Z zanimanjem smo si jo ogledali. Pred šolo so nas spet čakale dobrote in napitki, pripravljeni iz različnih domačih zelišč.
Nato smo krenili k našemu zadnjemu cilju: obnovljeni partizanski bolnici Zalesje. Nisem bila prvič, vendar me vedno znova prevzamejo pripovedi o delovanju te bolnice. Skrita v zavetju brkinskih gozdov, pod vodstvom legendarnega zdravnika dr. Magomeda Gadžijeva-Miše in ostalega osebja, ki so reševali življenja ranjencev v najhujši vojni vihri ter ob pomoči prebivalstva okoliških vasi, ki so bolnici, čeprav revni in izčrpani v nenehnih vojnih nevarnostih, zbirali najboljše, kar so premogli, zlasti hrano. Po skritih poteh so jo dostavljali kurirjem, ti pa v bolnico, ki ni bila nikoli izdana! Ob spomeniku nam je o zgodovini bolnice spregovoril g. Ivan Počkaj. Zelo zanimiva je bila tudi pripoved g. Matjaža Vilharja, ki nam je opisal del življenja svojega tasta, ki je, težko ranjen, po zaslugi domačinov, prispel v partizansko bolnišnico, ozdravel in dočakal lepo starost. Z g. Počkajem smo se nato sprehodili med obnovljenimi bolnišničnimi barakami.
Z zmernim korakom smo se vračali proti izhodišču. Pred vasjo smo se ustavili pred križem (energijska moč) in pred Gospodovim studencem, ki nikoli ne presahne. V vasi nas je čakalo kosilo. Namesto štartnine, vodenja pohoda, malice in kosila smo darovali prostovoljne prispevke za ureditev in dokončanje bivalne enote za pomoč žrtvam nasilja v družini, ki deluje v okviru Regijske varne hiše Kras.
Marica Gaberšnik
