Šestega oktobra 2023 smo delegacija Združenja borcev za vrednote NOB iz Ilirske Bistrice in Pirana, oba praporščaka, učenke in učenec z ravnateljico Osnovne šole Podgora, Kuteževo, organizirali spominsko slovesnost ob 75. obletnici smrti letalca Josipa Križaja pri spominskem obeležju blizu Jarmovca.
Zbrali smo se pri spominskem obeležju, letalskem krilu, ki stoji v spomin na davno leto 1948, ko se je 8. oktobra, končalo mlado, komaj 37 let staro življenje pilota Josipa Križaja, ki se je ponesrečil z vojaškim letalom na poti iz Ljubljane v Pulo. Počastili smo njegov spomin z bogatim kulturnim programom, kot tudi s polaganjem vencev in cvetja pred spomenikom. Še posebej smo bili ponosni, ker se je te spominske slovesnosti udeležil tudi njegov sin Miomir Križaj z družino.
Delegaciji se je pridružil tudi g. Benjamin Ličer, med prijatelji poznan po imenu Benđo, tudi izjemen pilot, akrobatski pilot, dobitnik številnih prestižnih priznanj, med drugim je tudi prejemnik najvišjega priznanja civilne zaščite – kipec Civilne zaščite za življenjsko delo in naziva osebnost Primorske za leto 2017. V skoraj pedesetletni karieri pilotiranja je Benjamin Ličer, ki je imel Josipa Križaja za vzornika, odkril nešteto požarov v naravnem okolju ter onesnaženj morja, odkril več ljudi, ki so potrebovali pomoč, ter sodeloval v številnih akcijah in vajah v sistemu zaščite, reševanja in pomoči. Kar štirikrat je poletel tudi pod solkanskim mostom.
Smrt Josipa Križaja ostaja nepojasnjena
Josip Križaj je bil velik rodoljub in neustrašen borec. Bojeval se je v kar štirih državah, v Italiji, Kraljevini Jugoslaviji, Španiji kot španski borec ter nazadnje tudi proti koncu 2. svetovne vojne tudi v partizanih.
Njegovo ime nosi Aeroklub v Ajdovščini, še en njegov spomenik stoji v parku pred upravno stavbo Aerodroma Portorož v Sečovljah.
Vse do sedaj je ta njegova smrt zavita v tančico skrivnosti. Nihče natančno ne ve, zakaj se je letalo zrušilo pod pilotiranjem tako izkušenega pilota, kot je bil Josip Križaj.
Osmi oktober 1948 je bil oblačen in mrzel dan. Megla se je vlekla po pobočju Snežnika in okoliških vrhovih. Vidljivost je bila nična.
Na področju Jarmovca (območje tik ob meji med Hrvaško in Slovenijo) so pripadniki hrvaških delovnih brigad sekali drevesa.
Med šumi padajočega drevja je bilo slišati samo enakomeren ropot sekir in žag, dokler se ni v nekem trenutku slišala močna eksplozija.
Brigadirji so mislili, da gozdarji pripravljajo novo gozdno pot in s tem minirajo morebitne ovire.
Šele naslednji dan, ko so se vračali domov, so ugledali strašno razdejanje...smreke so bile vse polomljene in razcefrane, brez vrhov kot bi jih olupila neka neznana roka.....
Šele na koncu vsega tega so ugledali razbitine lovca JAK-3, v katerih je svojo življensko pot končal legenda slovenskih in jugoslovanskih pilotov... Josip Križaj, pilot treh vojnih letalstev.
Kdo je bil Josip Križaj
Križaj je bil rojen 13. marca 1911 v Koprivi na Krasu. Kot vsi Primorci je že zelo mlad občutil tegobe fašizma. Ko je prišel čas za služenje vojske, se je prijavil na razpis letalske podoficirske šole v mestu Capua nedaleč od Neaplja. Bil je sprejet. Verjetno zaradi mladostniške ljubezni do letal in pilotiranja je leta 1930 zaključil šolanje kot najboljši v svoji generaciji, in bil takoj nato sprejet kot edini neitalijan v takoimenovani "eskadron smrti" pod poveljstvom poznejšega maršala Itala Balba. Postal je član italijanske akrobatske letalske skupine.
Dejstvo, da je bil po rodu Primorec je bilo vendarle močnejše, zato je moral kmalu sleči vojaško suknjo. Vendar so ga italijanske oblasti kot nadarjenega pilota še vedno klicale na vojaške vaje. Na eni takšnih vaj je izkoristil priložnost in preko Vidma preletel v Jugoslavijo na ljubljansko letališče. Jugoslovani so, boječ se komplikacij, letalo vrnili Italijanom, Križaja pa internirali v Srbijo.
Vendar se je Josip že kmalu, leta 1936, boril v Španiji, na strani republikancev, na letalu Dewointine D 371, na znameniti trinajstici.
V Španiji je bil zadet in ujet, vendar so ga kmalu nato menjali za ujete nasprotnikove pilote.
Začetek druge svetovne vojne je dočakal doma, kasneje pa se je vključil v NOB, kjer je kmalu opravil tečaje za pilotiranje JAK-1 ter JAK-3.
Zaradi vojnih izkušenj je postal komandant 3. eskadrilje 112 lovskega polka in z njim sodeloval na sremski fronti, v bitkah za osvoboditev Bosne, Zagreba in Štajerske, spet na letalu s številko 13.
Leta 1946 je postal pomočnik komandanta 3. lovske divizije s sedežem v Ljubljani in to funkcijo obdržal vse do nesrečnega 8. oktobra 1948, ko je s svojim letalom poletel proti Reki.
Po informacijah so tega dne na območju ljubljanske vojaške komande potekali veliki vojaški manevri, na katerih so bili tudi visoki vojaški predstavniki iz Beograda. Ker so se morali čimprej vrniti nazaj v Beograd in zaradi slabega vremena so poslali Križaja v izvidnico.
Z letališča v Ljubljani je skozi majhno luknjo v oblakih vzletel v nebo, na pot brez povratka. Debelina oblaka naj bi tega dne bila debela skoraj 3000 metrov. Luknja v oblakih se je kmalu zaprla, zato se je odločil poleteti proti drugemu letališču ljubljanske komande, proti Puli.
Uspel je preleti le Snežnik.
Zrušil se je v jugovzhodnem, zelo skalnatem in poraščenem predelu, kake 2,3 km zračne linije od vrha Snežnika na področju Jarmovca.
Zanimivo je, da ga vojska najprej sploh ni iskala, ker so mislili, da je preletel v Rusijo (Informbiro).
Zaradi slabih komunikacij je šele čez dva dni prišla v Ilirsko Bistrico novica, da se je na Snežniku ponesrečil pilot.
Začeli so ga iskati domačini, planinci, milica ter gozdarji... vojska je zaradi napake najprej iskala na Hrvaškem v bližini Duge Rese v Karlovcu, ker naj bi tudi tam obstajal kraj podobnega imena, Jarmovec.
Vojska je šele kasneje prišla na kraj nesreče, pobrala truplo nesrečnega pilota in razbitine letala.
Pogreb je bil 12. oktobra 1948 v Ljubljani, kjer so mu postavili tudi lep spomenik.
Na mestu nesreče so naslednje leto postavili skromno marmorno ploščo s spominskim napisom.
Križaj je posthumno, zaradi svojih zaslug dobil zlati pilotski znak in diplomo inštruktorja, prav tako se je nekoliko civilnih letalskih klubov poimenovalo po njem. Tudi letalska baza v Bihaču je do razpada Jugoslavije nosila njegovo ime.
V sredini osemdesetih so na pobudo planincev, veteranov-letalcev, ter prekomorcev pričeli z aktivnostmi glede postavitve spomenika, vendar je vse skupaj zaradi pomanjkanja denarja kmalu padlo v vodo.
Šele na pobudo reškega letalskega oficirja Miljenka Pavešiča, koncem 80. let, so prišli do ideje, kako rešiti to težavo. Pavešič se je obrnil na generala Antona Tusa, komandanta vojaškega letalstva in protizračne obrambe v Zemunu. Ideja mu je bila všeč, tako da je zadolžil za izvedbo tega projekta načelnika vojaškega muzeja Božidarja Aranđelovića.
Za osnovo spomenika so vzeli letalsko krilo, pokončno postavljeno na podstavek
Naslednje leto, takoj po koncu zime, ko se je stopil sneg, so odšli na mesto dogodkov poiskati najustreznjši kraj za spomenik.
Našli so ga ob robu ceste Klanska polica - Leskova Dolina nedaleč od dejanskega kraja nesreče, tik ob državni meji s Hrvaško.
Vojaška komanda je z vlakom poslala v Ilirsko Bistrico devet metrov veliko krilo MiGA 19, ki soga, ne brez velikih naporov, z gozdarskim tovornjakom prepeljali na Jarmovec in ga postavili na ustrezen podstavek.
V podnožje so vzidali znak Jugoslovanskega vojnega letalstva in ploščo na kateri piše:
TU JE V LETALSKI NESREČI 8. OKTOBRA 1948 PREMINIL JOSIP KRIŽAJ, PILOT V ŠPANSKI REVOLUCIJI IN NOB, KAPETAN JLA
Spominsko ploščo so mu postavili soletalci, poveljstvo vojnega letalstva in protizračne obrambe ter Planinsko društvo Snežnik Ilirska Bistrica.
22. julija 1989 je bil sončen dan, in na mestu odkritja spomenika se je zbrala velika množica ljudi, med njimi tudi njegov sin Miomir, predstavniki vojnega letalstva, ter komandant baze v Bihaču, obenem pa veliko število planincev in domačinov.
Skrb nad vzdrževanjem spomenika so prevzeli mladi planinci OŠ PODGORA KUTEŽEVO, kateri s ponosom prenašajo to čast na mlajše člane.
Obenem pa tudi vsako leto, na obletnico smrti obiščejo ta kraj in prižgejo svečko v spomin na pravega in klenega Primorca.
Letošnjega 8. oktobra smo vsi skupaj pri spominskem obeležju stali pod svobodnim soncem tudi po Križajevi zaslugi. Vsi smo lahko ponosni na take borce, ki niso nikoli klonili.
Tako med drugo svetovno vojno kot tudi po njej smo Slovenci izgubili veliko mladih bork in borcev, ki so se borili za domovino, izborili svobodo za vse nas in nam usodo domovine položili v naše dlani. Mi kot člani ZB smo se zavezali, da bomo ohranjali njihov spomin, njihovo žrtev in njihov boj za boljši čas, v katerem živimo tako njihovi zanamci kot tudi še živeči borci. Negujmo in varujmo njihovo zapuščino, skrbimo za njihova obeležja, grobove in ne dopustimo potvarjanja zgodovine nikomur in nikdar.
Stanislav Zver
