Beseda likof izhaja iz nemščine. Leikauf, pijača ob sklenjenem poslu, je bila sprva v navadi, ko sta si prodajalec in kupec »udarila v roki«. Pozneje se je z obvezno pogostitvijo razširila na vse pomembnejše dogodke. Z likofom se je zaznamovalo dokončanje večjih kmečkih opravil, kot so košnja, žetev, mlatev; pa tudi pomembnejše dogodke, zaključek gradbenih del, itd.
Gradbena dela, ki so se začela v letošnjem letu v vasi Harije, niso še toliko dokončana, da bi lahko postavili smrečico, ki je ob likofu obvezna. Smo pa sila ponosni, da smo strnili moči ob glasovanju za participativni proračun in z enim izmed projektov uspeli. Hvala vsem, ki ste nam namenili vaš glas!
Dobrodošli pri nas – XV. Bučjada –Likof
Letošnja petnajsta Bučjada je bila nekoliko drugačna, prilagojena razmeram, pa tudi sodobnim trendom. Osrednji lik pri sosejsći štirni je opozarjal, da se v vasi gradi, zato je potrebno vožnjo skozi vas kar se da prilagoditi.
Statistični podatki kažejo, da delež starejše populacije v Sloveniji narašča. Petina vseh Slovencev je starejših od 65 let, na kar nismo imuni niti v naši vasi. Zato moramo še toliko večjo pozornost namenjati dvigu kakovostne ravni življenja in vzpodbujati skrb za zdravje, kar je bil cilj letošnjega izobraževalno-rekreativnega-kulinaričnega doživetja.
Ljudje preveč hitimo
Star slovenski pregovor pravi, da je dober sosed vreden zlata. Žal, ljudje preveč hitimo in radi pozabljamo, da je potrebno medsoseske vezi ohranjati in negovati.
V soboto, 30. septembra 2023, smo navsezgodaj natovorili traktor z jedačo, pijačo, papirnatim cvetjem, informativnimi zloženkami o naši vasi, harmoniko, godcem in podmladkom ter se čez Komešćino odpravili k sosedom na Brce. Smeha in energije je bilo v izobilju. Seveda ljudska pesem ni izostala, kar se ob 170. obletnici izida prve tiskane knjige Mohorjeve družbe v Celovcu, ki nosi pomenljivo ime Šola veselega lepega petja za pridno šolsko mladino, nekako spodobi. O življenju in delu tamkajšnjih prebivalcev sta nam pripovedovali gospe Saša Firm in Tonca Boštjančič. Prijazno sta nam razkazali lepo vzdrževano cerkev sv. Duha, ki jo je poslikal mojster Franček. Za časa življenja je imel še veliko načrtov, a kot nam je zaupala gospa Tonca, je nekako predvidevala, da ga »bo prej golob odnesel«, kot bo delo dokončano. Prijetna sogovornica je živa zakladnica spominov, o čimer smo se lahko prepričali tudi, ko smo postali pri spomeniku žrtev in nam je pripovedovala o vojnih grozotah.
Ledenica je bila velika dota
Z Brc smo se spustili do Bubčeve domačije, ki je po ustnem izročilu nastala že v začetku 18. stoletja. Njeni predniki so od nekdaj izkoriščali potok Posrtev, ki teče ob domačiji in se izliva v reko Reko. Imeli so vodni mlin in veliko ledenico, kjer so delali led, ga shranjevali in potem z vozovi vozili na Reko, v Opatijo, včasih tudi v Trst. Večino so ga odkupili gostinci in varilci piva. »Ledenico je dobil za doto brat Lojze. To je bila velika dota! Moj oče ni imel ledenice, a je sekal pozimi po »bntačih« (tolmunih) led, ga shranjeval in prodajal Fičotu za sladoled in v mlekarno. Lahko se reče, da vse tja do 1941. leta, ko so začeli v trnovski mlekarni sami izdelovati led,« je leta 2018 povedala sedaj že pokojna Bubčeva Mara (vir: Ledenice v okolici Ilirske Bistrice, Katarina Penko, 2018, diplomsko delo). Danes na Bubčevi domačiji gospodari Marin nečak Feliks s partnerico Anito, izučeno slaščičarko, ki prihaja nekje iz prekmurskih ravnic. Porok, da se bo podjetništvo nadaljevalo pa je simpatična Maša. Ukvarjajo se z marsičem; gostinstvom, sobodajalstvom, rejo kokoši nesnic. Leta 1992 so v stari strugi mlinščice uredili ribogojnico. Postrvi tudi dimijo in sicer na naraven način, s pomočjo drv sadnega drevja, ki požlahtni ribje meso. Čeprav je Feliks zaprisežen lovec, sila ponosen na starega očeta lovca, ki je za časa Avstro-ogrske monarhije prejel visoko lovsko odličje, pravi, da gojijo divjad, ki se nahaja ob hiši, bolj zaradi atrakcije. Za nekaj atrakcije smo tokrat poskrbeli tudi mi, saj so se skoraj vsi tuji turisti želeli fotografirati z nami.
O Zarečje, vas domača, ti mi vedno ljuba si!
... je zapisal v eni izmed svojih pesmi naš primorski Čedermac, duhovnik Milan Grlj (1904-1981), rojen v tej vasi. Nad enim izmed vhodov v nekdanji rudnik kraljuje vaška cerkev, zgrajena leta 1641. Posvečena je sv. Sebastjanu in se ponaša s tremi zvonovi. Tretjega sta vaščanom podarila sestra in brat Cirila in Franc Penko, da bo oznanjal vesele in žalostne dogodke še po njuni smrti. Žal se cerkev nekako seseda in strokovnjaki še vedno iščejo rešitev, kako bi jo zavarovali. O nekdanjih običajih in navadah v tem kraju, nam je pripovedoval gospod Tonjo Janežič. Prebivalci so bili sila podjetni in iznajdljivi. Izdelovali so led, kuhali pepel, rudarili, se posluževali naravne hidravlike. Imeli so svoj kamnolom Babji skedenj, za katerega so trdili, da v njem ob večerih plešejo cuprnce. Lotili so se celo gojenja sviloprejke. Tonjo bi bil še kar pripovedoval, a kaj, ko so v kotu preveč mamljivo dišale dobrote, ki jih je pripravila gospa Nadja Petričič in potrdila znani rek, da v Zarečju živijo prijazni in gostoljubni ljudje.
Ob likofu so gospodinje postregle najboljše jedi, godec je razpotegnil meh…
Navada je, da ob zaključku postrežemo z bučnim ždrucom. Tokrat smo se navadi izneverili, kajti zdelo se nam je, da v letu, ko Mhčinova zeljarna praznuje 65 let delovanja, Mhčinovo zelje na jedilniku ne sme izostati. Kislo zelje je staro ljudsko zdravilo za črevesje in prebavo. Pomorščaki so ga že v 17. stoletju jemali na dolge plovbe, zaradi preprečevanja skorbuta. V zimskem času velja za najcenejši vir vitaminov, predvsem vitamina C. Alojz Volk, ki že tretjo generacijo ohranja tradicijo kisanja zelja po starih receptih na Mhčinovi kmetiji v Zarečici, nam je zaupal: »Kislega zelja pred uporabo ne perite, ker tako izperete in odstranite veliko hranilnih snovi.«
Likof je tudi priložnost, ko si udarimo v roke in se dogovorimo, kako naprej. Pri dogovorih se nam je pridružil častni član društva 85-letni Jože Samsa, nestor harijskega Štefanovega. V letošnjem letu bomo obeležili 30. obletnico ponovnega organiziranega blagoslova, zato že sedaj vsi lepo povabljeni v Harije.
Ob tej priložnosti se zahvaljujemo in iskreno čestitamo pevcem in zborovodkinji gospe Damjani Kinkela, ki so istega dne na prečudovitem koncertu ob 40-letnici delovanja Društva CMePZ Zvon Ilirska Bistrica, uvrstili v bogat repertoar in občuteno zapeli pesem našega rojaka Alojza Mihelčiča Vstal je Gospod ter krstno izvedli skladbo Kyrie naše sovaščanke, soustanoviteljice društva in prve zborovodkinje Silvane Gombač.
Iskrena hvala vsem in vsakomur, ki ste nam pomagali na kakršenkoli način.
Alenka Volk Penko, KETŠD Alojz Mihelčič, Harije
