19. februarja 2019 je gospod Franc Poklar iz Podgraj praznoval častitljivih sto let. Ob tem pomembnem jubileju mu je čestital župan Občine Ilirska Bistrica Emil Rojc in mu zaželel še veliko zdravja in srečnih trenutkov v krogu družine. Slavljenec nam je ob tej priložnosti namenil nekaj svojih misli, med njimi pa je zagotovo najpomembnejša ta, da v svojem življenju ne bi ničesar spreminjal. Kaj nam je še zaupal, si preberite v naslednjih vrsticah.
19. februarja 2019 je gospod Franc Poklar iz Podgraj praznoval častitljivih sto let. Ob tem pomembnem jubileju mu je čestital župan Občine Ilirska Bistrica Emil Rojc in mu zaželel še veliko zdravja in srečnih trenutkov v krogu družine. Slavljenec nam je ob tej priložnosti namenil nekaj svojih misli, med njimi pa je zagotovo najpomembnejša ta, da v svojem življenju ne bi ničesar spreminjal. Kaj nam je še zaupal, si preberite v naslednjih vrsticah.
Po izobrazbi ste univerzitetni diplomirani pravnik. Nam lahko malce podrobneje opišete vašo poklicno pot?
Šolo sem do četrtega razreda obiskoval v Podgrajah, potem pa sem kot enajstletnik leta 1928 odšel v Ljubljano. Bili smo velika družina z desetimi otroki in teta, ki je v Ljubljani imela trgovino, se je odločila, da me vzame k sebi. Mišljeno je bilo, da bom tam nadaljeval šolanje. Teta je bila vdova in je imela dva sinova, eden je bil zaposlen v trgovini, drugi, ki je študiral, pa je obolel. Tetina trgovina z usnjem se je nahajala na Kresiji, v neposredni bližini Tromostovja. Tam sem preživel tri leta in v tem času sem postal pravi Ljubljančan. Ministriral sem v stolnici, kjer sem bil kot doma, pomagal pa sem tudi v trgovini. Šolanje sem nadaljeval na fakulteti, kjer sem zaključil študij kot diplomirani pravnik. Potem sem se vrnil domov in se zaposlil na gradu, kjer je bilo državno posestvo. Nekaj časa sem služboval v bistriškem gradbenem podjetju, ki sem ga reorganiziral, nato pa so zame izvedeli na podjetju Jadran Sežana, kjer sem služboval vse do upokojitve leta 1978.
Starejši občani vas poznajo kot svetovalca za pridobivanje italijanskih pokojnin, saj ste s svojim odličnim znanjem italijanskega jezika delovali kot tolmač za italijanski jezik.
Stalno sem deloval kot uraden in registriran tolmač za italijanski jezik, pred dvema letoma sem vrnil registracijo. S svetovanjem sem pomagal številnim ljudem pridobiti pokojnino, ki je drugače ne bi nikoli dobili. Nekateri niso imeli nobenih pogojev, npr. človek je bil štiri dni v bolnici na poti v Brindisi in potem sem pridobil vso dokumentacijo, ki mu je pomagala pri vlogi.
Posvetili ste se raziskovanju in preučevanju zgodovine na Bistriškem. Z odličnim znanjem italijanščine in latinščine ste preštudirali literaturo o arheoloških raziskavah in se posvetili najstarejši zgodovini naših krajev. Kdaj ste se pričeli spogledovati z zgodovino?
Že od nekdaj me je zanimala zgodovina naših krajev in vedno sem želel izvedeti nekaj več. Ko sem odšel v pokoj, sem imel več časa za vso literaturo, ki sem jo preštudiral in se ji intenzivneje posvetil. Stražica je krasen primer nekdanjega prostora, kjer so imeli pogrebne obrede; imamo dve gomili, ki sta velikokrat fotografirani, a nikjer podrobneje prikazani. Vedno sem želel predstaviti domače kraje in njihovi bogati zgodovini dati primerno vrednost.
Večino svojega časa ste posvetili odkrivanju gradišč, s svojim delom pa ste pritegnili pozornost najuglednejših slovenskih arheologov. Kaj ste jim predstavili?
Arheološki oddelek je bil zelo zainteresiran za vse, kar se je tukaj dogajalo. Vse, kar se je našlo, in vse, kar se je odkrilo, je bilo dokumentirano in je svoje mesto dobilo v ljubljanskem muzeju.Ti predmeti so dragocene najdbe naše pretekle zgodovine in so zelo visoko cenjeni. Mi smo seveda upali in si želeli, da bi ti predmeti ostali v domačem kraju, a ker nimamo primernih prostorov in so predmeti preveč dragoceni, se nam ta želja ni mogla uresničiti.
Veseli me, da imam svojega naslednika, ki bo nadaljeval mojo pot in nadgradil moja spoznanja. Nenad Smajila prihaja iz Podgrada inštudira arheologijo. Trenutno sodeluje pri izkopavanjih na Učki in vanj polagam velike upe glede arheoloških raziskovanj v domačem kraju vprihodnosti.
Za vaše zasluge pri raziskovanju tega obdobja so vam podelili tudi Strokovno priznanje Arheološkega društva Slovenije. To priznanje vam je verjetno pomenilo dodatno vzpodbudo pri vašem delu.
Tako je, nagrada je potrdila, da sem na pravi poti in nanjo sem izjemno ponosen.
Najpomembnejša gradišča, kot so Sv. Katarina nad Novokračinami, gradišča pri Dolnjem Zemonu in Trnovsko gradišče s Stražico, ste predstavili bistriškim osnovnošolcem. Kako ste otrokom predstavili našo bogato zgodovino?
Najprej sem svoja dognanja predstavil na domači šoli v Kuteževem, nato pa sem svoje znanje delil še na bistriških šolah, kjer mi je veliko pomagal Vojko Čeligoj. Učence vseh osnovnih šol v domači občini sem seznanil z našo bogato preteklostjo. Mladim smo želeli dvigniti zavest in jim pokazati, da ima njihov rojstni kraj veliko za ponuditi in pokazati.
Sveta Katarina je predstavljala zelo pomembno najdišče. Včasih ni bilo poti gor. Tudi z ženo sva poskušala, prišla sva do določene točke in se obrnila nazaj. Potem pa sva se z gozdnim čuvajem Danilom Štefančičem le odpravila gor. Skozi goščo sva se počasi prebijala navzgor. 650 metrov dolg zid je zelo pomembno odkritje. Gradbišča so bila izjemnega pomena in trudili smo se jih obnoviti po svojih najboljših močeh. Ljudje se niso zavedali, kako pomembne so najdbe ostankov žarnih vaz in uhanov ter drugih predmetov, in veliko truda smo vložili v ohranjanje tovrstne dediščine. Uhane sem npr. odnesel na arheološki inštitut, kjer so jih ocenili. Takšna dragocenost se z lahkoto izgubi, če ni pravega zanimanja. Uhane smo le uspeli ohraniti, ne vem pa, kje so sedaj. Verjetno romajo okrog po razstavah.
O prazgodovini naših krajev ste velikokrat tudi predavali, svoje izsledke pa ste objavili v Kočanskem vestniku, v zborniku Bistriški zapisi in v publikacijah Društva za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica, v katerem ste aktivno sodelovali. Ti članki zagotovo pomagajo ohranjati našo bogato preteklost.
Članke iz Kočanskega vestnika je povzel arheološki inštitut, iz njih črpal in taodkritja so bila kasneje objavljena tudi v nemški oz. svetovni literaturi. Članek je bil takrat podpisan z inicialkama FM, kar pomeni Frane Matevžev. Tako sem se namreč podpisoval. Članke sem objavljal tudi v Bistriških odmevih in vse izvode glasila hranijo tudi v Ljubljani.
Ste tudi ustanovni član Primorskega numizmatičnega društvaod leta 1973. Kaj vam pomeni numizmatika?
Zgodovina numizmatike je zelo zanimiva. Včasih smo bili numizmatiki bolj povezani med seboj in so na sestanke prihajali tudi kolegi iz Reke, Ljubljane in Gorice. Sam se srečanj ne udeležujem več, saj smo člani starejše generacije društvo prepustili svojim mlajšim kolegom, ki ravno tako vestno skrbijo za zgodovino.
Za svoje zasluge ste leta 2009 prejeli tudi Zlato plaketo Občine Ilirska Bistrica. Katero priznanje vam pomeni največ?
To je bilo posebno priznanje za moje delo in ga zelo cenim, saj sem ga prejel od svojih sokrajanov, ki so prepoznali ves moj trud in prizadevanja za boljšo prihodnost in razvoj domače občine.
V torek, 19. februarja 2019, ste praznovali častitljivih sto let. Kako se počutite kot stoletnik?
Ob misli, da štejem sto let, me je kar »malo neslo« na momente. Veliko sem izkusil v življenju, od mladih let, potem je prišla vojaščina in partizanščina. Ko je bil ustanovljen Slovenski poročevalski urad,sem deloval kot delegat in novinar pri štabu 13. brigade, ki ji je poveljeval famozni Franc Bobnar - Gedžo.
Kako ste obeležili to pomembno prelomnico v življenju?
Svoj rojstni dan sem praznoval v družbi družine in prijateljev, ki so me obiskali na ta dan, veliko obiskov pa sem imel tudi v naslednjih dneh. Zelo sem se razveselil doktorja arheologije Mitje Guština, ki me je obiskal s soprogo. Bil sem ganjen in na trenutke malce zmeden.
Koliko let ste poročeni s svojo soprogo in kako številčna je vajina družina?
S soprogo sva skupaj že 73 let. Sin in hči sta nama podarila 4 vnukinje in vnuka, imava pa tudi že dve pravnukinji in pravnuka.
Si popoldneve krajšata z gledanjem televizije?
Ker se mi je vid poslabšal, televizije ne gledam več, še hujše pa je, da ne morem več brati in pisati.
Ste zadovoljni z vašo življenjsko potjo? Bi kaj spremenili, če bi imeli to možnost?
Naš domači kraj sem vedno želel dvigniti nad povprečje, ga bolj uveljaviti v naši zgodovini. Prej ni nihče vedel za naša gradišča, sedaj pa poznamo vsa večja gradišča na Bistriškem. Prej ni nihče vedel za Sveto Katarino, danes je poznana, a še vedno ni valorizirana kot bi morala biti. Velik problem je komunikacija in sodelovanje med arheologi, saj stvari počno svojeglavo. V svojem življenju ne bi spremenil popolnoma ničesar. Celo življenje sem se trudil, da bi pomagal domačemu kraju in ljudem. Kolikokrat sem imel glavo na tnalu in sem jo odnesel brez večjih posledic. Če bi želel napisati biografijo o svojem življenju, bi bila ena knjiga premalo.
Kakšen je vaš recept, da človek dočaka tako spoštovanja vredno starost?
Delati, delati je potrebno in se zanimati. Ne ležati! Po vojni sem prišel domov na ruševine, na pogorišče in sam sem moral zgraditi hišo na novo. Enega kamna ni v tej hiši, ki ne bi bil v mojih rokah. Skupaj s soprogo sva dočakala visoko starost, saj sem jaz letos dopolnil sto let, naslednje leto pa bo ta čast pripadla njej. Tudi moji ženi ni bilo lahko zadnjih 73 let in vedno pravim, da je ona večji heroj kot jaz. Skrbela je za več kot tri vogale v hiši. Preživela sva in tukaj sva.
