Kolesarjenje in kolo sta del našega vsakdanjika že več kot sto let, tako ne preseneča da so Združeni narodi leta 2019 razglasili 3. junij za svetovni dan kolesarjenja. Ob tej priložnosti je sodelavka iz občinske uprave, Aneja Rože, pripravila kratek vpogled v zgodovino predhodnika kolesa, to je poganjalca.
Poglejmo torej v zgodovino mobilnosti.
Nesluten razmah industrije in prometa je v 19. stoletju prineslo izboljšanje parnega stroja, to je motorja z zunanjim zgorevanjem, ki toplotno energijo vodne pare pretvarja v mehansko delo. V prvih letih 19. stoletja je bil parni stroj namreč že tako izpopolnjen, da ga je bilo mogoče umestiti na tirna vozila in plovila, sprva pa so ga namestili tudi na avtomobile, nekateri tudi na letala (npr. Clément Ader). Potovalo se je lahko dlje in hitreje.
Nekdanji borovniški železniški viadukt, poškodovan med drugo svetovno vojno
Izjema med vozili, ki so se razvijala v teku 19. stoletja, je bilo kolo, ki za pogon potrebuje le človeško silo. Njegov predhodnik je bil poganjalec, ki je danes priljubljena otroška didaktična igrača.
Od kdaj obstaja kolo?
Izum kolesa sega v čas poznega neolitika oziroma bakrene dobe. Izumili naj bi ga kot lončarsko vreteno v Mezopotamiji, vendar so kolesa našli tudi drugod na Bližnjem vzhodu, v Evropi, na Kitajskem in v Indiji. Do sedaj najstarejše znano kolo z osjo na svetu je staro kar 5200 let in je bilo najdeno leta 2002 na Ljubljanskem barju. Prvotna lesena in masivna kolesa so nato v srednji bronasti dobi nadomestila lesena kolesa z naperami, ki so omogočila izdelovanje lažjih vozil, predvsem raznih oblik vozov.
Izum poganjalca ali drezine
Do izuma dvokolesa pa je moralo preteči kar nekaj stoletij. Leta 1817 se je nemški baron Karl Drais domislil prevoznega stroja z dvema kolesoma, s krmilom in brez pedalov. Vzgib za izum naj bi bile med drugim podnebne spremembe, ko je bila Zemlja v procesu ohladitve (t. i. mala ledena doba). Še večji padec temperatur pa je povzročil izbruh ognjenika Tambora na območju današnje Indonezije leta 1815. Podnebne razmere so povzročale hudo stisko v poljedelstvu, ki se je kazala tudi v primanjkovanju krmila za živino, ki je bila takrat glavna gonilna transportna sila. Tako je baron Karel Drais začel razmišljati o alternativnem prevoznem sredstvu. Zamislil si je vozilo z dvema kolesoma in krmilom, ki ga poganja človek tako, da se odriva z nogami od tal. Zaradi načina vožnje ga je poimenoval tekaški stroj (nem. Laufmaschine). Februarja 1818 ga je patentiral v Franciji pod terminom vélocipède. Po njegovem priimku so ga imenovali tudi drezina (draisienne), v angleščini pa dandy horse in hobby horse.
Drezina
Karl Drais
Vabljeni k ogledu delčku filmčka , v katerem se drezina pojavi v času od 8.43 ter 9.17.
Tekaški stroji so bili posebej priljubljeni med mladimi moškimi, željnimi adrenalina in dogodivščin. Sprva so jih uporabljali le izven mestnih poti, ker pa so se te izkazale zaradi kolesnic kočij za neprimerne, so mladi vozniki raje zavili na mestne pločnike. Zaradi ogrožanja pešcev so jih začele oblasti v Nemčiji, Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike in še kje prepovedovati.
Tekaški stroj postane priljubljena otroška igrača
Tekaške stroje je sčasoma začenjalo nadomeščati dvokolo. Najprej so namestili na prednje kolo pedale, ki so omogočali lažji poganjanje vozila. Kasneje so bili ti umeščeni na današnje mesto, za kar pa je bilo treba izumiti ogrodje kot ga poznamo še danes. V tretji četrtini 19. stoletja se je razvilo tako imenovano varno dvokolo, ki so ga začele pridoma uporabljati tudi ženske (kljub temu, da so se nekateri spraševali, če je kolesarjenje sploh primerno za ženske). Tekaški stroji, ki so sčasoma izginili iz uporabe, so postali priljubljeni v 21. stoletju kot poganjalčki, didaktične otroške igrače za osvajanje ravnotežja in za razvoj otrokove motorike.
Za spodbujanje kolesarjenja med najmlajšimi je TIC Ilirska Bistrica na lanskem Kolesarskem vikendu v Ilirski Bistrici organiziral tudi tekmo s poganjalčki.
Fotografije in video:
Wikimedia Commons, TIC Ilirska Bistrica
