Jasen, na vratih v dolino zgornjega toka reke Reke.
Vas Jasen leži na severovzhodnem robu ilirskobistriške kotline oziroma je prva vas na vzhodnem delu doline reke Reke. Ime je dobila kot prva od štirih vasi, ki si sledijo od Ilirske Bistrice proti izviru Reke in so poimenovane po nekdaj tod značilnih drevesih. Predniki so znali naselbino dobro umestiti v prostor, da so se zavarovali pred hudo burjo in poplavami, in sicer so si izbrali zaščiteno lego na prisojni strani pod strmim pobočjem hriba Ahec, ta je del kraškega roba, ki se vleče od Šilentabora do Gomanc. Vas se je razvila na približno 412 metrih nadmorske višine, severovzhodno od ceste Ilirska Bistrica–Zabiče. Danes je vas izrazito razpotegnjena ob cesti in je meja z mestom Ilirska Bistrica na zahodu že povsem zabrisana.
Razvoj vasi po ljudskem izročilu
Zgodovinarji trdijo, da je največ vasi v današnjem slovenskem prostoru nastalo med intenzivno kolonizacijo od 10. stoletja naprej. Pisnih virov o nastanku vasi Jasen je zelo malo, prvo dokumentirano omembo najdemo v notarski knjigi Gubertina de Novate iz leta 1343, omenjena je tudi v urbarju gospostva Prem iz leta 1494 (Bizjak, 2022). Če se ozremo v preteklost, se tako lahko naslonimo predvsem na ustno izročilo, ki se prenaša iz roda v rod.
Ob dolgih večerih, ko še ni bilo radia in televizije, so se vaščani zbirali po hišah in se pomenkovali ob ognjiščih, pozneje ob štedilnikih. Beseda je tekla o marsičem, predvsem o stvareh, ki so zadevale vas, pa tudi o njenem nastanku. Po eni od različic naj bi vas v obdobju, ko je bila dolina Reke po ljudskem izročilu še jezero, stala na vzpetini, imenovani Solne, na hribu Ahec pa so imeli cerkev, posvečeno sv. Ahacu. Uporabljali so jo vse do leta 1793, ko je zaradi udara strele pogorela. Danes so vidni ostanki cerkve in verjetno tudi obrambnega tabora. Ko je voda odtekla, naj bi se pričeli prebivalci seliti v dolino. Izbrali so kar dobro lokacijo, saj je bila prvotna vas na legi, izpostavljeni sunkom burje, imenovane »kočanka«, ki je bila v preteklosti še močnejša kot danes.
Še ena zgodba je bila zelo živa med ljudmi. Po njej naj bi vas zasnovali ravbarji, ki so bili tudi njeni prvi prebivalci. Zgodba govori o očetu, ki je imel pet sinov in eno hčer. Ko je iskal primeren prostor za naselitev družine in kmetovanje, se je po naporni poti menda zagledal v veliko jesenovo drevo s primerno senco za počitek. Počivali so, se razgledovali po okolici in ugotovili, da bo kar primerna za kmetijsko obdelavo in bivanje. Tako so ostali in oče je postavil hišo za svojo veliko družino. Ko so otroci odrasli, je zgradil domove vsem petim sinovom in tudi hčeri. Zdaj, ko so imeli vsak svoj dom, so si lahko ustvarili družine, žene so pripeljali iz sosednjih vasi, tudi hčerka naj bi ostala v vasi, moža je dobila v sosednjem Vrbovem. Ravno ta družina naj bi poimenovala vas po drevesu jesen.
Čačetova in Šarinova hiša, po letu 1955 (hrani: Vojko Dodič).
Kaj je res in kaj plod ljudske domišljije, je težko potrditi. O tem se je velikokrat razpravljalo predvsem zaradi velikosti in lege katastrske občine Jasen, saj meji na katastrski občini, ki imata obsežna zemljišča na severnem delu, to so senožeti na Gurah, in celo gozdove na Snežniški planoti. Jasenske kmetije niso imele ne senožeti ne gozda, izjeme so lastniki, ki so pozneje kupili zemljišča v sosednjih katastrskih občinah. To je narekovalo tezo, da so se novi priseljenci v ta prostor vrinili in zavzeli območje med katastrskima občinama Ilirska Bistrica in Vrbovo, na jugu je meja reka Reka (Velka voda). Mogoče pa bodo ljudsko izročilo nekoč ovrgle ali potrdile arheološke raziskave.
Razvoj vasi skozi čas
Kakovostni podatki, ki omogočajo spremljanje razvoja vasi in izrabe prostora, so bili pridobljeni z izmero jožefinskega katastra, ki je bila izvedena v celotni avstro-ogrski monarhiji med letoma 1784 in 1785. Iz priložene fotografije načrta za Jasen je razvidno, da je bilo naselje izrazito gručasto, hiše so bile umaknjene na vznožje Ahca, kjer so bile varne pred poplavami, obenem pa so s tako umestitvijo ohranili vsa kakovostna ravninska kmetijska zemljišča. Vsaka domačija je imela v neposredni bližini hiše zelenjavni vrtiček (kobižišče) in sadovnjak, zasajen z raznolikim sadnim drevjem, ki ga danes imenujemo stare sadne sorte. Sadovnjaki z visokim sadnim drevjem so ustvarjali rob naselja, ki je imel pomembno ekološko in vizualno oziroma krajinsko funkcijo.
Jasenski križ z Ahcem v ozadju, 1926 (hrani Teodor Brožič).
Iz načrta jožefinskega katastra lahko vidimo, da med izmero še ni bilo sedanje vaške cerkve sv. Joahima, na kraju današnjega kamnitega križa je stala manjša cerkev. Zgodovinski viri, povzeti po Höfler (2016), za leto 1694 navajajo, da je bila ta cerkvica ali morda kapelica posvečena sv. Evstahiji, za leto 1745 je razvidno, da je bila cerkev posvečena sv. Joahimu oziroma, po podatku iz istega vira za leto 1783, pa sv. Hieronimu. V popisih župnijskega arhiva iz let 1666,1684 in 1690 cerkve v sami vasi Jasen ni omenjena. Obstaja pa podatek, da so jo po letu 1783 porušili in jo spet postavili leta 1808 (letnica na portalu) ter jo posvetili sv. Joahimu.
Jasen na karti jožefinskega katastra, 1784 (vir: jožefinski kataster).
Drugi pomemben podatek o razvoju vasi je viden na mapah franciscejskega katastra. Za Jasen je bila opravljena izmera leta 1823. Barvni prikaz rabe zemljišč priča o rabi prostora za kmetijstvo in druge dejavnosti. Ti podatki kažejo, da se je vas širila (zgoščevala) znotraj samega naselja. Tu tudi vidimo, da je bila med obema meritvama zgrajena cerkev sv. Joahima (St. Ahacius – napis na načrtu), ki naj bi jo postavili leta 1808.
Jasen na karti franciscejskega katastra, 1823 (vir: franciscejski kataster).
Iz zgodovinskih virov je razvidno, da so mnoge kmetije v avstro-ogrski monarhiji pričele propadati konec 19. stoletja. Ena je propadla tudi v Jasenu, tako je gospod Kastelic iz Šembij kupil nekdanjo Pivčevo kmetijo, ne pa tudi hiše, saj je bila vas takrat že zelo gosto pozidana, kar je oviralo gospodarjenje. Kasneje je na robu naselja zgradil novo hišo, ki se ji danes reče Pri Polčkovih. Kmetijo je iz gosto pozidane vasi po požaru leta 1928 preselil tudi Matija Prosen, po domače Kotanov. Zgledu je sledilo kar nekaj kmetij, ki so prešle na nove lokacije, kjer je bilo več prostora za gospodarjenje in rejo živine, na primer spodnji Matijovi, Županovi in Premčevi.
Košnja nad Jasenom, po letu 1955 (hrani: Magdalena Logar).
Arhivski dokumenti C. kr, okrajnega glavarstva iz Postojne z leta 1906 nam dajo vedeti, da se je tega leta pričela izgradnja vaškega vodovoda z dvema zajetjema in tremi hidranti. To je bila velika pridobitev za vas, za ljudi in živali. Prebivalci so vodovod uporabljali vse do priključitve vasi na bistriški vodovod. Lokalni vodovod, ki žal ni imel hišnih priključkov, temveč le tri javne vodovodne pipe, ni več pokrival potreb po čisti in neoporečni vodi. V poletnih in sušnih mesecih je vas velikokrat ostala brez vode oziroma je je bilo izredno malo. Ob poletnih večerih so se vaščani zbirali ob eni izmed javnih pip in v vrsti čakali na trenutek, ko so si lahko natočili vodo v vedro ali flaškon. Tu se je pokazala tudi vaška solidarnost, saj je veljalo pravilo, da vodo dobijo vse družine. Hiše zunaj strnjenega naselja so se oskrbovale iz lastnih vodnjakov, a je bila voda večinoma oporečna.
Javna pipa sredi vasi, 1968 (hrani: Jože Baša).
V vasi ni bilo zaznati kajžarskih hiš, bilo pa je nekaj lastnikov malih kmetij, ki so imele manjše stanovanjske hiše in gospodarska poslopja. Sčasoma se je vas začela širiti na kmetijska zemljišča in začela se je uveljavljati danes prevladujoča obcestna gradnja.
Vas je s širitvijo oziroma urbanizacijo izgubljala prvotno arhitekturo, skozi čas so slamnate strehe nadomestili opečnati korci itn. Ko se danes sprehodimo po njej, je na vsakem koraku opazno, da vas živi, da lastniki vzdržujejo svoja domovanja in urejajo okolico.
Naj omenimo še potres na ilirskobistriškem, ki se uvršča med močnejše v Sloveniji v 20. stoletju. Območje je prizadel 31. januarja 1956 in močno poškodoval stavbe v vasi. Še najbolj je bila prizadeta cerkev sv. Joahima in nekaj starejših objektov, ki so jih morali lastniki porušiti.
Slamnata streha na Mišetovi domačiji, po letu 1960 (hrani: Anton Prosen).
Z rastjo naselja se je povečevalo tudi število prebivalcev. Če je vas leta 1869 štela 191 prebivalcev, jih je bilo leta 1910 le nekoliko več, in sicer 197. Rast je postala izrazitejša po letu 1953, ko se je začela močna urbanizacija, pospremljena z deagrarizacijo. To se je še nadaljevalo, in tako je imela vas leta 2023 že 290 prebivalcev.
Slika kulturne krajine in z njo izraba prostora sta se skozi čas močno spremenili. Zaradi zaraščanja se podoba nekoč agrarne krajine povsem preobrazila. Za vzdrževanje vaškega prostora in urejanje poti ter potokov se prebivalci skozi stoletja trudijo s prostovoljnim delom oziroma »robuto«, kot rečemo domačini.
Gospodarska slika naselja nekoč in danes
Prebivalci so se povečini preživljali s kmetijstvom, delno z gozdarstvom in prevozništvom ali furmanstvom. Nekaj posameznikov se je ukvarjalo s storitveno obrtjo, na primer krojaštvom, šiviljstvom in čevljarstvom, pozneje tudi z mizarstvom. V vasi sta bili pred drugo svetovno vojno celo gostilna in trgovina. Le redki prebivalci so bili zaposleni, delali so pri bistriških »bogatinih«, ženske kot gospodinjske pomočnice ali dekle, moški kot delavci na žagah ali pilah. Tako so Jasenci pred stoletjem dobili oznako, da so hlapci in dekle Bistričanom. Nekoč je bila tudi navada, da so predvsem dekleta odhajala čez zimo za gospodinjske pomočnice na Reko ali v Trst, v obeh mestih so si posamezniki našli tudi stalno zaposlitev. Nekaj vaščanov je šlo s trebuhom za kruhom v Ameriko, pozneje v Argentino. Po drugi svetovni vojni so nekateri mlajši prebivalci šli v Avstralijo, Kanado in drugam, a izseljevanje vendarle ni bilo izrazito. Kot kaže, so Jasenci radi ostajali v domačem okolju.
Pust leta 1963 (hrani: Vojko Dodič).
V dolini reke Reke so prevladovale njive in vlažni travniki, na pobočju so bili ekstenzivni sadovnjaki, nekoč celo vinogradi, ter v višjih predelih pašniki in travniki. Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja so vse delo opravljali ročno in s pomočjo konjev, ki jih je bilo takrat v vasi okrog trideset. Konji so pomagali pri oranju, vleki lesa in vozov, na katere so naložili tovor. Kmetje so imeli tudi prednost, da so zaradi bližine mesta tja lahko prodajali viške pridelkov. Po letu 1975 so v vas prišli prvi traktorji in traktorski priključki, ki so kmetom olajšali delo. Kljub temu pa se je kmetijska dejavnost začela močno zmanjševati. Upadanje je še pospešila osamosvojitev Slovenije in vzpostavitev meje s Hrvaško, saj so kmetje dotlej lahko prosto prodajali svoje pridelke na Reko.
Spravilo sena z volovsko vprego, po letu 1955 (hrani: Magdalena Logar).
Tako kot na večini slovenskega podeželja so tudi na vas Jasen močno vplivale strukturne spremembe v kmetijskem sektorju v zadnjih desetletjih. Če je bilo pred dobrimi petdesetimi leti kmečko prebivalstvo v večini, je današnja sestava povsem drugačna. Do osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo edini vir dohodka za marsikaterega prebivalca vasi kmetovanje (poljedelstvo in živinoreja). S prihodom industrializacije in spremljajočimi procesi deagrarizacije pa se je pomen primarnih dejavnosti (kmetijstva, gozdarstva) začel zmanjševati, vse več ljudi se je zaposlovalo v neagrarnih dejavnostih, predvsem v industriji.
V dolini so danes njive redkost, prevladujejo travniki, nekaj njiv se tudi zarašča. A na terasastih pobočjih ponekod še vedno stojijo visokodebelne jablane, hruške in slive, ki pa so povečini zapuščene in propadajo. Da so bili nekoč v višjih legah nad vasjo pašniki, sploh ni opazno, saj je zdaj območje skoraj v celoti zaraščeno. V vasi je nekaj polkmetov, ki pa se s kmetijsko dejavnostjo ukvarjajo ob zaposlitvah in pridelke pridelujejo le za lastno rabo ali z minimalnimi viški.
Vaške znamenitosti
Pomembne vaške znamenitosti so:
- osrednji, prvotni del vasi je zavarovan kot stavbna dediščina oziroma naselbinska dediščina. Jasen je gručasta vas z ohranjeno tlorisno zasnovo, zazidalnimi sistemi in stavbnimi gabariti. Enonadstropne domačije, grajene iz apnenca in peščenjaka, so deloma prenovljene. Prisotne so tudi nadomestne gradnje in novogradnje;
- cerkev sv. Joahima: današnji videz je dobila v 19. stoletju. Tristrano zaključen prezbiterij skupaj z ladjo oblikuje enotno lupino. Zvončnica nad zahodno fasado nosi letnico 1810. Lesena oprema je iz 19. stoletja. Cerkev sv. Joahima je registrirana kot stavbna dediščina oziroma kot sakralna stavbna dediščina.
Cerkev sv. Joahima v Jasenu (hrani: Teodor Brožič). Še ohranjen studenec v Jasenu (foto: Teodor Brožič).
- vodnjak-studenec: zgrajen je bil leta 1847 in še vedno priča, kako so v preteklosti zajemali in uporabljali pitno vodo;
- zbirka starih predmetov: lastnik Teo Brožič je domačin, ki v svoji rojstni hiši zbira in ohranja različne predmete iz bližnje preteklosti.
Del zbirke Teodorja Brožiča (vir: www.radio94.si).
Društvena in kulturna dejavnost v vasi
Društvena in kulturna dejavnost v vasi ima kar dolgo tradicijo, saj je v Jasenu v tridesetih letih preteklega stoletja deloval celo pihalni orkester. Danes je vas znana po raznolikih kulturnih aktivnostih. Glavni organizator in promotor kulture je društvo Ahec, ki skrbi za ohranjanje domačih tradicionalnih ljudskih običajev, delovanje pevskih zborov in daje priložnost tudi mladim, da uresničijo svoje kulturne ambicije. Poleg društva Ahec v vasi namreč deluje tudi športno-kulturno društvo Jasenska mladina, ki skrbi za ohranjanje ljudskih običajev pust in vaški shod, tu so še vaški muzikanti Kergelci izpod Ahca, ki z igranjem na nenavadne instrumente popestrijo veliko dogodkov.
Kergelci izpod Ahca (foto: Bojan Dovgan).
Za razvoj kulturne dejavnosti je seveda pomembno, da imajo skupine in posamezniki možnost za vadbo in nastopanje, za kar je potreben ustrezen prostor. Dolgoletna želja vseh vaščanov po takšnem prostoru se je uresničila s postavitvijo vaškega doma. Dom so ob pomoči občinskih in evropskih sredstev leta 2008 začeli graditi vaščani sami. Dela so bila končana leta 2012, istega leta so dom slovesno predali namenu, s čimer so bili vzpostavljeni pogoji za delo na kulturnem in družabnem področju.
Vaški dom v Jasenu (foto: Teodor Brožič).
Društvi sta danes že uveljavljeni kot dobra organizatorja in ustvarjalca prireditev, ki privabljajo veliko udeležencev. Prireditve, kot so božični koncert v Jasenu, pohod na Ahec, shod v Jasenu, pustovanje s poberijo, peplnica in miklavževanje, potekajo vsako leto in so postale že tradicionalne.
Poberija v Jasenu, 2004 (hrani: Ludvik Brnetič).
Vas danes in jutri
Jasen kot obmestna vas postaja vse bolj urbanizirano bivalno okolje z enako komunalno oskrbo, kot jo ima mesto Ilirska Bistrica. Ker je okolje čisto in urejeno, postaja vse privlačnejša za priseljevanje. Želimo si, da bi se vas v prihodnje širila in razvijala ob upoštevanju strokovnih spoznanj in smernic glede trajnostne rabe prostora in okolja, saj bo svojim prebivalcem lahko le tako zagotavljala zdravo, kakovostno in ugodno življenje.
Vas in njena okolica ter poljske in vaške poti postajajo vse bolj priljubljene za pohodništvo, kolesarjenje in jahanje. To pomeni, da ponuja tudi možnosti za razvoj turizma, kar je spodbudno, zato so tovrstne pobude več kot dobrodošle.
Panorama Jasena, 2023 (foto: Matej Baša).
V vasi so se z leti razvile posamezne gospodarske dejavnosti, in sicer: med katerimi najdemo mizarstvo, zidarstvo, prevozništvo, računovodske storitve, pripravo hrane, peko tort in peciva, prevajanje, programiranje ipd.
Zapisal in zbral: dr. Anton Prosen
Avtor se za pomoč pri zbiranju gradiva in podporo zahvaljuje Magdaleni Logar in Manici Baša.
Viri:
• Bilc, Janez (2022). Kronika fare na Notranjskem. Ilirska Bistrica: Župnija.
• Bizjak, Matjaž (2022). Historična topografija Primorske (do leta 1500). Ljubljana: Založba ZRC. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-17DGNLX1.
• Boštjančič, Saša (2010). 200-letnica cerkve s. Joahima v Jasenu. Jasen: Društvo Ahec.
• Čekada, Anica: Ustno izročilo – po pripovedovanju mame Frančiške.
• Franciscejski kataster. Dostopno na: https://maps.arcanum.com/de/map/cadastral/, pridobljeno 29. 2. 2024).
• Höfler, Janez (2016). Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Primorska (Oglejski patriarhat, Tržaška škofija). Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-EVXNB8UR; pridobljeno 9. 3. 2024). Ljubljana: Viharnik.
• Jožefinski kataster. Dostopno na: https://maps.arcanum.com/de/map/firstsurvey-inner-austria; pridobljeno 29. 2. 2024).
• Simčič, Ivan (ur.) (2011). Občina Ilirska Bistrica: monografija. Ilirska Bistrica: Občina.
• Registrirana kulturna dediščina v občini Ilirska Bistrica. (dostopno na: https://podatki.gov.si/dataset/registrirana-kulturna-dediscina-v-obcini-ilirska-bistrica, pridobljeno 29. 2. 2024).
• Štembergar, Jana (2012). Razvoj podeželja v občini Ilirska Bistrica na primeru vasi Jasen: diplomsko delo. Ljubljana: UL Biotehniška fakulteta.
• Štih, Peter; Simoniti, Vasko; Vodopivec, Peter (2008). Slovenska zgodovina, Inštitut za novejšo zgodovino, 2008 (dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-INOR6GFF, pridobljeno 3. 3. 2024).
• Več avtorjev (2009). Ob 10 letnici Društva Ahec. Jasen: Društvo Ahec.
