V četrtek, 11. septembra, smo v Knjižnici Makse Samsa v sodelovanju s Slovenskim društvom Hospic pripravili pogovorni večer Hospickafe Ko glas utihne. Gostja večera je bila dr. Sara Ahlin Doljak, pogovor pa je vodila Neva Brce.
Naslov večera je morda napovedoval težko temo, vendar je bil pogovor presenetljivo topel, iskren in poln življenja. Dr. Sara Ahlin Doljak je doktorica prava, odvetnica, mediatorka, predavateljica in avtorica knjige DA, življenje!. Že petnajst let živi z multiplo sklerozo, leta 2017 pa je izgubila glas. Kot je povedala sama, svoje zgodbe ne bi naslovila kot zgodbo o bolezni, temveč predvsem kot zgodbo o življenju, ki se je spremenilo, a se ni končalo.
Spregovorila je o svoji družini, delu, veri ter o življenju z boleznijo, ki je v njihov vsakdan prinesla drugačen ritem. Ob tem neposredno in s kančkom humorja poudarila, da je še vedno žena, mama, profesorica in odvetnica. Kot je hudomušno dodala, je včasih tudi »tečna mama« dveh študentov. O težkih trenutkih ni govorila z olepševanjem. Bolezen je sčasoma nehala doživljati le kot nasprotnico in jo začela sprejemati tudi kot zahtevno učiteljico, ki jo je naučila potrpežljivosti, zvestobe, poguma in sprejemanja tistega, česar ne moremo nadzorovati.
Poseben del pogovora je namenila tišini. Izguba glasu zanjo ni pomenila konca sporazumevanja, spremenil se je le način, kako jo svet sliši. Pogled, mimika, gib roke ali majhen znak so postali del vsakdanjega sporazumevanja. Tišina, ki je marsikomu neprijetna in jo želimo hitro zapolniti z besedami, je zanjo dobila drugačen pomen. Naučila jo je počakati, opazovati in predvsem poslušati.
Pogovor se je dotaknil tudi vere, zaupanja, strahu in vprašanja kaj človeka drži pokonci, ko življenje ubere drugačno pot, kot smo si jo predstavljali. Pomembno mesto v njenem vsakdanu imata hvaležnost in veselje. Kot je povedala, je zanjo veselje postalo vsakdanja vaja. Ne zato, ker bi bilo vedno vse dobro, ampak ker je življenje kljub preizkušnjam še vedno vredno živeti.
Za nami je ostal večer, ki je ponudil veliko več kot le pripoved o osebni življenjski izkušnji. Bil je pogovor o življenju, sprejemanju in tistih drobnih stvareh, ki jih v vsakdanji naglici pogosto spregledamo. In morda nas je prav Sara spomnila, da lahko včasih največ slišimo takrat, ko za trenutek utihnemo.
