Včasih je težko z besedami opisati občutke, ki jih prinesejo dogodki, zapisani globoko v srce. Takšno je bilo tudi srečanje nekdanjih učenk in učencev 8. d razreda Osnovne šole Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici, ki so se po šestdesetih letih, 5. septembra 2026, ponovno srečali.
Pred šestdesetimi leti je razred obiskovalo 36 učenk in učencev, na srečanje pa jih je prišlo 20 in nekdanja razredničarka Jožica Perenič Nešić. Nekaterim so udeležbo preprečili zdravstveni razlogi, osem nekdanjih sošolk in sošolcev pa žal ni več med nami.
Srečanje je bilo še posebej ganljivo za tiste, ki so se kmalu po končani šoli odselili iz domačega kraja in so se po dolgih desetletjih znova srečali. Ob prvih pozdravih so hitro oživeli spomini na zadnje šolsko leto, čas odraščanja, mladostne vragolije, prijateljstva in skupne dogodivščine. Ob njih ni manjkalo smeha, presenečenja in tudi ganjenih trenutkov.
K prijetnemu vzdušju so veliko prispevale organizatorke, ki so srečanje pripravile s posebno pozornostjo. Že vabilo je s svojo podobo in vsebino nakazovalo iskreno željo po druženju in obujanju spominov, ob prihodu pa je vsakega pričakala kopija razredne fotografije izpred šestdesetih let z opisi sošolk in sošolcev kot osebna dobrodošlica. Mirko je obdaril vsako udeleženko z vrtnico, Antonija s spominkom vse udeležence, Jana pa s šopkom rož za organizatorke. Tudi skupinska fotografija je postala še en spomin na ta poseben dan. S šopkom rož smo se spomnili tudi nekdanje razredničarke, ki je z nami obudila nekaj spominov na naše skupno zadnje šolsko leto.
Ob odlični kulinariki Hiše Primc iz Ilirske Bistrice, kjer se je srečanje odvijalo, se je nato razvilo sproščeno druženje, v katerem so se šolski spomini prepletali z življenjskimi zgodbami. Posebej dragoceni so bili pogovori s tistimi, ki jih je življenje kmalu po končani šoli odpeljalo drugam in so se po šestdesetih letih ponovno srečali.
Ob koncu so bili vtisi vseh enotni: srečanje je bilo sproščeno, veselo in predvsem srčno. V nekaj urah smo se vrnili v čas mladosti, obudili spomine, se nasmejali številnim dogodivščinam in si pripovedovali, kam nas je v šestih desetletjih vodilo življenje. Morda je prav zato veljalo prepričanje, da je bilo srečanje mnogo več kot obletnica – za nekaj ur se je ponovno sestavil naš razred.
Tekst: Jožica, Majda, Nadja
