V prejšnji številki Odmevov smo si lahko prebrali precej zaskrbljujoče poročilo o povečanju števila nekaterih kroničnih obolenj v naši občini, posebej srčno žilnih. Priznati moramo, da vzroke naših tegob radi najdemo v objektivnih dejavnikih, kot so količina in težavnost dela, pomanjkanje časa zase, genetski dejavniki in nešteto drugih. Dejstvo je, da smo ljudje dovzetni za veliko sprožilcev, ki lahko vplivajo na naše zdravje. Je pa na srečo tudi veliko takih, ki mu koristijo, ga izboljšujejo in ohranjajo.
V Domu starejših občanov Ilirska Bistrica okrog 130 zaposlenih vsak dan opravlja častno, a zelo zahtevno delo. Skupaj z vodstvom zaposleni stalno iščemo načine, ki izboljšujejo delovne pogoje in pripomorejo k boljšemu zdravju zaposlenih. Že vrsto let dvakrat tedensko izvajamo brezplačno telesno vadbo, vsak mesec merimo krvni sladkor in krvni tlak in na tri mesece holesterol, imamo sadne malice, ugodnosti pri izposoji električnih koles na TIC-u, organiziramo krajše pohode, kolesarske izlete in še bi lahko naštevali. Naziva Družbeno odgovoren delodajalec in Družini prijazno podjetje dejansko živita z nami. Maja smo, že petič zapored, izvedli tradicionalni pohod Hodi z nami, letos pod sloganom Vztrajnost je naša moč.
Nekaj manj kot 50 pohodnic in pohodnikov, med njimi tudi kolegice iz domov Ajdovščina in Postojna ter ostalih podpornikov, se je podalo na pot po delu Brkinov. Startali smo v dolini Posrtve, se pod Preložami spustili proti Šmagurju, od tam pa na Ostrožno brdo, kjer sta nas sprejela gospod in gospa Maslo. Predstavila sta nam spominsko sobo ter povedala nekaj zanimivosti o zgodovini partizanske bolnice in kraja. Nekateri pohodniki so si med tem ogledali bolnico Zalesje.
Pot nas je naprej vodila skozi Čelje, mimo Brc in po skoraj 30 kilometrih smo pentljo zavezali na startu. Na pohodu nas je pričakalo kar nekaj presenečenj: jutranja pogostitev kolegice Marine v Jarkih, Markovo okrepčilo pred Zalesjem in čudovita dobrodošlica Metežinovih fantov v Čeljah. V Brcah nas je s »tekaškim okrepčilom« pozdravil župan z ženo in gospa Tonca Štalonova, ki nam je odprla vaško cerkev. Ves čas nas je, kot na kakšni od elitnih kolesarskih dirk, spremljalo vozilo našega stanovalca, g. Franca Malečkarja, domačina iz Šmagurja, ki nas je po poti seznanjal z lokalnimi posebnostmi in skrbel, da se nismo izgubili.
Priznati je treba, da je večina pohodnikov, tudi domačinov, prvič spoznavala te kraje. Navdušenost nad spokojnostjo gozdov, kjer avtomobil le redko zaide, glavno besedo pa imajo kar trije potoki (Posrtvica, Ropotnik, Suhorca), ki tečejo mimo, je gotovo razlog, da bomo svoje čudovite kraje še naprej radi spoznavali.
Kaj naj rečemo za konec? Gotovo po pohodu nismo vsi čudežno ozdraveli in ne delamo si utvar, da nas po tem ne bo doletela nobena bolezen. Večina nas je pot zmogla brez večjih težav, na kar smo zelo ponosni. Morda naj bo tokrat naš zgled vzpodbuda še za kakšnega posameznika, pa tudi delovno organizacijo, da na zelo enostaven in poceni način pripomore k temu, da zaposleni ne bomo samo orodje za izvrševanje čim večje količine dela, ampak da tudi delodajalci čutijo odgovornost za zdravje svojih zaposlenih, kar lahko pokažejo na alternativne načine. Nenazadnje daljši pohod odlično samooceni osebno zdravstveno stanje, saj lahko ob tem »diagnosticiraš« svoje težave in jih skušaš čimprej na ustrezen način odpraviti.
Hoja v naravi je najbolj osnovni gradnik človekovega življenja in zdravja, ki jo, ne glede na leta in počutje, lahko prilagajamo po svoje. Zato poziv vsem: Hodite z nami, hodite sami ali s prijatelji, telo vam bo hvaležno!
Za Dom starejših občanov, Vesna Bizjak
