Mirna vasica s prekrasnimi razgledi...
Skupina Spoznavamo svet in domovino pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica je konec aprila obiskala vasico Ratečevo Brdo. Bili smo deležni bogatega sprejema pri Jenezinovih. Pogostili so nas z domačimi dobrotami in pijačo. Tudi vodenje po vasi je prevzela Tamara Česnik, po nasvetih tasta Tončka.
Naselje leži na povprečni višini 538 metrov nadmorske višine. Do vasi smo se pripeljali z odcepa v Dolnji Bitnji in prečkali železniško progo Postojna – Reka. Vas obdajajo travniki in sadovnjaki. Družina Janezinovih že s trejo generacijo prijazno sprejema stalne in naključne obiskovalce s celega sveta. Nudi odlično hrano, prenočišče in tudi različne aktivnosti. V vasi živi 32 prebivalcev.
Vas je omenjena je že v urbarjih iz 15. stol. Pripadala je gospostvu Prem. Po tedanjih podatkih so sejali pšenico, rž in oves. Zlasti pomembna je bila reja drobnice, ki so jo za razliko od drugih vasi v okolici, obdržali doma tudi v zimskem obdobju. Ležala je na pomembni poti s Pivke, v dolino Velike vuode in naprej. Menjavali so se fevdalni gospodarji, vse do prve svetovne vojne so pripadali Habsburžanom, s kratko prekinitvijo (1809-13) Napoleonu, med obema vojnama pod Italijo; po drugi svetovni vojni pod Jugoslavijo in po osamosvojitvi pod Slovenijo. Kot iz vseh naših krajev, so se prebivalci izseljevali v ZDA, Kanado, Francijo, Italijo….
Prebivalci se delijo na Zguranjce, Dulanjce in Korejce; nosijo priimke: Fabec, Barbo, Šabec Česnik. Najstarejše ime, ki se je omenjeno v urbarjih, je Janezin, ki je danes le hišno ime.
Najtežje trenutke so vaščani doživeli 4. junija 1942, ko so italijanski vojaki prišli na maščevalni pohod po naših vaseh. Požgali so med drugimi tudi Ratečevo Brdo in odgnali prebivalce v internacijo. Po vojni so z združenimi močmi obnavljali svoje domove. Šolo so obiskovali v Zagorju, na Premu in kratek čas v privatni hiši. Danes učenci obiskujejo šolo Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici.
Z gostiteljico smo se podali na ogled vasi. Je lepa in skrbno urejena. Ljudje se trudijo tudi za urejenost okolice domov. Stara arhitektura je skrita za novimi fasadami. Le nekaj, predvsem gospodarskih poslopij, je ohranilo kamnito dediščino. Spotoma smo spoznali še hišna imena posameznih domači (Šuštarjovi, Čotovi…). V vasi je pet lesenih križev, ki so postavljeni na križpotja ali pa v spomin na kak dogodek. Na koncu vasi stoji cerkvica Marije pomočnice. Krasi jo oltar. Prevladuje lesen material z barvanimi in pozlačenimi detajli, ki poudarjajo Marijin lik z detetom. Cerkvica je podružnica župnije Zagorje. Pokopališče imajo na Šilentaboru. Praznik zavetnice praznujejo zadnjo nedeljo v maju ali prvo v juniju. Poseben običaj je tudi na dan sv. Janeza Krstnika, ko obešajo praprot za zaščito živine.
Danes se prebivalci preživljajo z gostinstvom, kmečki turizem, vrtnarstvom, pridelovanjem borovnic, vzrejo goveda in delom izven vasi. Ob slovesu nas je čakala tudi kavica.
Hvala gospe Tamari in vsem Jenezinovim za skrbno pripravljen obisk naše skupine v eni najmanjših vasi naše občine. Več fotografij si oglejte na spletni strani društva UTŽO.
Beležila: M. Gaberšnik, mentorica
Fotografije: Lidija Bobek Novak
