Skupina Spoznavamo svet in domovino pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje je obiskala vas TRPČANE. Vodenje po vasi je sprejel domačin Vinko Štefančič. Čakala nas je tudi pogostitev v vaški gostilni Grlj.
Kraj leži ob cesti Ilirska Bistrica – Zabiče, ob Veliki vodi, na nadmorski višini 428 m in ima 124 prebivalce. Nad vasjo poteka pot na Kozlek. Deli se na »Dulanji kraj Trpč«, kot svoj kraj imenujejo domačini. Sredi vasi je »Vas«, od koder pridemo še v »Guranji kraj«. Nad cesto pa nastaja najnovejši del. Vas je lepo urejena. Žal je del hiš zapuščenih .Reka je pogosto poplavljala, zato so postavili protipoplavno črpalko.
V preteklosti so se prebivalci ukvarjali s poljedelstvom (krompir, fižol, zelje, koruza in ječmen). Vsaka kmetija je imela vsaj eno kravo, kozo, ovco, perutnino in zajce, prašičev niso redili vsi. Vas je imela mlin. Delali so tudi v gozdu in na cesti. Tudi ženske so delale pri izmeri dreves v gozdu, narečno se reče »so klopirale«. Glavna sadna vrsta je bila češpa. Skuhali so do 600 l žganja. Glavna jed je bila polenta z zeljem. Ker je bila na sporedu dan za dnem, se je marsikomu priskutila. V reki so lovili ribe in rake.
Del prebivalcev je iskal boljše življenje v Avstraliji, Argentini, belgijskih rudnikih ter drugod. V Ilirski Bistrici so se kasneje odprla številna delovna mesta, tako da so ostajali doma.
Namesto porušene cerkve sv. Roka, so na koncu vasi zgradili kapelico, posvečeno sv. Antonu Padovanskemu. V njegovo čast prirejajo v juniju shod.
Prvo šolo so učenci iz Kuteževega in Trpčan dobili leta 1909. V njej so našli začasni dom prebivalci Podgraj, katerim so Nemci zažgali vas 1944. Šele leta 1978 so se učenci preselili v sodobno šolo na Betuli. Obiskujejo jo tudi ostali učenci iz Kočanije (Podgraje, Zabiče).
Še nekaj drobtinic:
najpogostejši priimki: Hrvatin, Štefančič, Štemberger in Rutar.
Zimo je preganjal pust.
Mladina se je naučila plavati v Veliki vodi.
Pomemben dogodek je bil tudi vizita, to je spremljanje fantov na nabor.
Beležila M.G.
Fotografije: Irena, Ivanka in Lidija
