Ime naj bi vas dobila po živahni ptičici pliski. Domači pastirčki so jo primerjali s svojimi ovčicam in tudi njim nadeli enako ime. Sledilo je še poimenovanje vasi. Tudi vaščani nosijo ptičje priimke: Vrabec, Čuk, Kos, Petelin, Žerjal, nekoč celo Orel.
S tem uvodom je naša vodička Laura Fornazarič začela predstavljati naselje, ki smo ga člani skupine Spoznavamo svet in domovino pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje obiskali v začetku februarja. Sicer leži na Krasu, na nadmorski višini 278 metrov. Ima 100 hiš in 200 prebivalcev Pliskovljanov.
Najprej smo obiskali Hostel Kras, ki deluje v prenovljeni Slamičevi domačiji, ki je zaščitena kot kulturni spomenik. Umeščena je v veliko ograjeno dvorišče, borjač. V njem je gospa Laura zaposlena. V hostlu ponujajo 35 ležišč v bivalnem delu in bivšem skednju. Na voljo so skupne kopalnice, kuhinja in dnevni prostor. Domačija je ohranila značilnosti kraškega stavbarstva: gank, ki je pripet na osončeno stran hiše in gleda na dvorišče, dozidano spahnjenico za ognjišče, svinjak, latnik za senco.
Sledil je sprehod po vasi. Ob posameznih domačijah smo spoznali še druge elemente stavbarstva: polkrožne in pravokotne kamnite vhode v dvorišča – kolone z odrsalniki, kamnite jerte okrog oken, ki so najbolj prepoznaven kamnoseški izdelek na Krasu. Hiše se naslanjajo druga na drugo. Tako so prihranili zidanje enega zida. Obrnjene so na sončno stran, ki gleda na dvorišče. So enonadstropne, včasih imajo še nizko podstrešje, ki je služilo za shrambo ali sušenje mesnin. Hrbti so obrnjeni proti severu ali vzhodu in ščitijo hišo pred burjo. Posamezni deli vasi so gručasti - zaščita pred burjo, vmes so klanci, ulice - gase, križade ali placi, kjer so sosedje reševali skupne zadeve.
V vasi so imeli v preteklosti gostilno, pred katero raste murva, ki je ostanek nekdanjega svilogojstva. Zaprta je tudi vaška trgovina. Tudi šola je zaprla svoje duri.
Na najvišji točki Pliskovice stoji romansko-baročna župnijska cerkev sv. Tomaža. Znamenitost Pliskovice je tudi vaški vodnjak, ki so ga zgradili sredi vasi leta 1892. Globok je 12 metrov. V času pomanjkanja vode so ga zaklenili. Ključ je imel župan in delil vodo posameznim družinam. Leta 2011 so ga temeljito obnovili.
Zastali smo tudi pri spomeniku NOB, ki je posvečen padlim žrtvam za svobodo. Danes je Pliskovica znana po odličnem teranu, ki ga pridelujejo iz rdeče vrste refoška. Vinsko trto so začeli vzgajati po letu 1900, in sicer v obliki latnikov, ki trti omogočajo zračnost in osončenost. Rdeča zemlja in prehodno sredozemsko podnebje z alpskimi vplivi so naravne danosti za dober pridelek. Med rednimi nagrajenci na dnevih terana so tudi pridelovalci iz Pliskovice. Pa še to: Latnik evropskega prijateljstva v Pliskovici je postavljen leta 2004 ob širitvi Evropske unije, ki povezuje trte iz vseh takratnih članic EU in simbolizira prijateljstvo ter preseganje meja.
Poseben pomnik imajo tudi kraški voli, ki so bili najmočnejši človekovi pomočnik pri obdelavi zemlje. Postavil ga je vaški kamnosek Jernej Bortolato. Našo ekskurzijo smo zaključili z ogledom njegove galerije, v kateri smo občudovali umetnine iz kamna. Žal je bil odsoten in nismo mogli obiskati njegove delavnice. Pri vhodnih vratih smo opazili obešeno drenovo metlo in izvedeli, da so s takimi metlam Pliskovljani pometali celo pod ograjami in zato so jih sosedje zbadali s smetlarji.
Začeli smo v hostlu in zaključili prav tam, ob kavici, vročem čaju in ali nazdravili s kozarcem zdravega ... Gospa Laura nas je povabila na pohod Od kala do kala in Pohod po Pliskini poti. Zahvalili smo se ji. ker se je maksimalno potrudila, da spoznamo vas in odnesemo domov čim več in najboljše vtise.
Zabeležila: M. Gaberšnik, mentorica
Fotografije: Branko G., Ivanka B., Irena Š., Lidija B.N.
