Po ukinitvi SIS leta 1991 je ostal le še kot tajnik Zveze kulturnih organizacij, ki jo nadomestil Sklad za ljubiteljske kulturne dejavnosti (SLKD), pozneje JSKD (Javni sklad za kulturne dejavnosti). Ilirskobistriško enoto sklada je vodil do upokojitve leta 2003, nekoliko predčasne zaradi bolezni.
V času vodenja ZKD je vpeljal veliko novih projektov, prireditev, dogodkov, katerih večina se je odvijala do ukinitve ZKD leta 2006, nekatere aktivnosti pa so žive še danes. Različnim koncertom, razstavam in gledališkim predstavam, ki so potekali že prej, je v času svojega delovanja dodal še gledališki abonma s šestimi predstavami na sezono in z vso organizacijo prevozov z avtobusi, najprej samo v SSG Trst, nato pa še v različne druge gledališke hiše, kot na primer SNG Nova Gorica, SNG Ljubljana, MLG Ljubljana, Mladinsko gledališče Ljubljana, SNG Opera in balet Ljubljana, Šentjakobsko gledališče, SNG Maribor, Špas teater Mengeš … in do osamosvojitve so ljubitelji gledališča obiskali tudi po eno gledališko predstavo v HNK Ivan Zajc na Reki, pozneje samo po eno operno delo. Takrat se je na sezono prodalo od 50 do 100 abonmajev, v eni sezoni je bilo celo 120 abonentov.
Dimitrij Bonano je tako širil kulturna obzorja tudi s povezovanjem izven občine Ilirska Bistrica. Z Aleksandrom Peršoljem, takratnim direktorjem, je sodeloval pri postavitvi in zagonu dela Kulturnega doma Srečka Kosovela in seveda organiziral obisk tudi Bistričanov v tej sežanski kulturni ustanovi. Organiziral je vsakoletne obiske razstave ali bienala v Benetkah, opernih predstav v Veronskem amfiteatru, tudi obisk vsakoletnega novoletnega koncerta na Reki, ki še kar traja (v organizaciji sedanjega JSKD).
Dimitrij Bonano skupaj z Združenjem književnikov Primorske in Aleksandrom Peršoljo iz Sežane sodi med pobudnike in prve organizatorje Premskih srečanj, ki so se na Premu prvič zgodila leta 1986. Skupaj s pokojnim Vojkom Čeligojem (Planinskim društvom Snežnik Ilirska Bistrica) je obudil likovni ex-tempore v Ilirski Bistrici (ki je tudi še vedno živ).
Starim domačim maskam, pustnim društvom je dal priložnost da se predstavijo tudi v Ilirski Bistrici na prireditvi Pust je pršu, ki je prvi dve leti potekala v organizaciji ZKD, nato pa je prireditev prevzelo Turistično društvo Ilirska Bistrica. Po letu 2000 je sodeloval pri dogovoru in izvedbi srečanj, poimenovanih Na meji brez meje / Na granici bez granice skupaj z Občino Ilirska Bistrica, Občino Matulji ter Turistično skupnostjo Matulji. Srečanja so potekala vsako leto na drugi strani, srečevala pa so se tako kulturna kot tudi športna društva. Pozneje, ko je bil že v pokoju, je s svojimi prijatelji entuziasti organiziral humanitarne prireditve Od srca za srce.
Prva leta mu je pripadla tudi skrb za Premski grad in Kettejevo spominsko sobo, dokler ni oboje v upravljanje prevzela Občina. Dimitrij Bonano je pomagal tudi pri ustanavljanju novih društev, pojavljalo se je zelo veliko novih pevskih skupin, za kar je bila ena občinska revija pevskih zborov premalo in so se razvile kar tri. Zelo je podpiral in pomagal Pihalnemu orkestru Ilirska Bistrica, ko ga je vodil Josip Grgasovič, bil je prijatelj Adnana Zubčevića in mu stal ob strani pri ustanovitvi Baročnega kvarteta Iliricus.
Bil je član uredniškega odbora Društva za krajevno zgodovino in Kulturo Ilirska Bistrica v času, ko je to društvo redno izdajalo Bistriške zapise in Ilirske teme. Bil je tudi član uredniškega odbora in avtor prispevkov v občinskem glasilu Snežnik. Z zbiranjem prispevkov in pri izdaji zbornikov in glasil je sodeloval tudi z Literarnim društvom Ilirska Bistrica.
Skupaj z operno pevko Ireno Baar, vnukinjo Toneta Kralja, je organizal koncerte za pomoč pri obnovi fresk Toneta Kralja na Premu. Zaslužen je za vzpostavitev povezave s Kulturno prosvetnim društvom Bazovica Reka, srečanj s Slovenci, živečih na Reki pri nas in Bistričanov pri njih, njihov zbor pa je nastopal tudi na občinskih revijah pevskih zborov. V zgodnjih devetdesetih letih je sodeloval z begunskih centrom v Ilirski Bistrici, v katerem so se razvili bogato kulturno življenje in številne povezave med tedanjimi begunci iz Bosne in Hercegovine ter lokalno skupnostjo, v kateri so se znašli in mnogi med njimi postali tudi njen del.
Ne nazadnje je bil Dimitrij Bonano kot kitarist član bistriških ansamblov Feniks (številni nastopi v sedemdesetih letih po Sloveniji, Opatiji), Bistrc (s Sašom Boštjančičem), Nostalgija, ki je nastal na njegovo pobudo, in nazadnje v ansamblu Lojzeta Bajca s prijatelji, ki je še vedno priljubljen med bistriškimi upokojenci.
Kultura mu ni bila le poklic, živel jo je kot poslanstvo. Poleg tega pa je znal vedno prisluhniti ljudem v težavah in jim pomagati, tako da je bila pisarna ZKD v Sokolskem domu pogosto tudi prostor za pogovor s številnimi posamezniki ali skupinami.
Ob pomoči Ivanke Bratovič, dolgoletne sodelavke Dimitrija Bonana, zapisala Dragica Jaksetič.
