Zadnji novembrski teden, četrtek, suh mrzel dan – uspelo nam je obiskati Lisac. Skupina Spoznavamo svet in domovino pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje počasi zaokroža s spoznavanjem bližnjih domačih in obmejnih krajev. Srečanje nam je omogočila Sonja Surina s pomočnicami Bruno Poklar, Slavico Marinac in Tamaro Sremac.
Lisac je hrvaška obmejna vas (občina Klana), ki jo le dober kilometer loči od naše občinske meje. Leži na 700 m nadmorske višine med in pod Grmado ter Liščičem. Sonja Surina je že leta 2021 objavila knjigo o svojem kraju Lis´c unkrat. Pri tem so ji pomagali zlasti starejši vaščani, ki so bili deležni pripovedovanja po ustnem izročilu. Dopolnila jo je s svojimi pesmimi v domačem narečju. Zapisi prevevajo velika ljubezen do rojstnega kraja in njegovih ljudi.
Sveti Jurij
V cerkvici nad vasjo nas je pričakala ga. Bruna Poklar, ki je tudi njena skrbnica. Najprej nam je povedala legendo o sv. Juriju, ki je pokončal lisaškega zmaja. To se je zgodilo nekega davnega, davnega 24. aprila, ki je še danes največji vaški praznik v zahvalo zavetniku. Cerkvico so sezidali in opremili ter večkrat obnovili složni vaščani sami, kot pravi zadnji verz ge. Sonje v pesmi Liščani i Liš´šćice: Si za oniga od´n za se!
Po vasi o vasi pridnih, delovnih, a hkrati veselih ljudi
Pisno je vas prvič omenjena v 15. stoletju. Po popisu iz l. 1820 je štela 32 družin. Še ena posebnost: kmetije se niso delile in tudi novih hiš niso zgradili (le eno). Dedič je postal najstarejši sin, ki je moral skrbeti za starše. Ostali otroci so šli s trebuhom za kruhom, se poročili; le redke so odplačali, pa ne z zemljo.
Obe vojni sta prizadeli vas in njene ljudi. Med drugo vojno (1944) so nemški okupatorji vas požgali. Ljudje so se pravočasno umaknili in se zatekli v sosednje vasi. Le 3 so ostali v vasi in te so ustrelili. Precej vaščanov je sodelovalo v NOB. Nekateri se niso vrnili. Vsem žrtvam so postavili spomenik.
Čeprav je bila vas uničena, so jo prizadevni Liščani obnovili. To smo lahko videli na našem sprehodu. Hiše so večinoma enonadstropne. Velikokrat se je sosednja hiša z enim zidom »pripela« k drugi. Živeli so v slogi in se niso prepirali. Med obnovljenimi izstopa rojstna hiša gospe Sonje s kamnito fasado. Žal je nekaj domov zaprtih, ker so gospodarji pomrli. Zraven ali v bližini so bila še gospodarska poslopja (spravilo pridelka, živine voza, orodja, hrane za živino, drva za kurjavo). Tako vemo, da so bili poljedelci in živinorejci. Zelo radi so imeli konje in jih imajo še danes. Gozda niso imeli. Gozdna je dovolila, da so si odpeljali ostanke in vsaki družini določila »eno linijo«, ki so jo lahko posekali.
Že leta 1913 je v vas s Kaliča pritekla po ceveh voda. Pri Škaljunovi hiši je bila vaška pipa. Ko je vode zmanjkalo, so hodili po vodo v Sušaški potok. Do danes so ohranili svoje unikatno narečje in delavnost. Ob prazničnih dneh pa so se poveselili, zapeli in zaplesali.
Pri vsaki hiši nam je gospa Sonja povedala domače ime in kakšno zanimivo posebnost (Kljukarovi, Škrtini, Šugljini, Jodreći, Štefanovi, Venceći…)
V času po drugi svetovni vojni so se tudi Liščani zaposlovali v bližnjih industrijskih krajih. Precej se jih tudi izselilo v Avstralijo, ZDA, Nemčijo, Francijo.
V vasi so imeli tudi gostilno in trgovino: prvo pri Grgurinovih, drugo pa pri Županićovih in v njej je po končani trgovski šoli delala gospa Bruna do upokojitve.
Pod Avstroogrsko so hodili v šolo v Klano. Italijani so jo odprli na Liscu. Po osvoboditvi so prve razrede osnovne šole, do 50-ih let, obiskovali doma, pozneje v Klani.
Videli smo tudi ostanke vojašnic, imenovane barake, ki so jih zgradili v času italijanske okupacije, dogradili pa v času Jugoslavije. Gospa Sonja je svojo predstavitev začinila s simpatičnimi anekdotami in šalami, po katerih so Liščani tudi poznani!
Po ogledu vasi smo prišli do vaškega doma, kjer so nas gostiteljice bogato postregle. Gospa Sonja pa nam je prebrala še nekaj svojih pesmi v klenem narečju. Izkoristili smo dogodek in pred koncem zaželeli z besedo in s pesmijo vse najboljše našemu Stanku Novaku, ki je pred kratkim praznoval vstop med »dolgožive« – 90. rojstni dan.
Pred odhodom smo se zahvalili za prisrčen sprejem, bogato predstavitev kraja in gostoljubje, ki ga premore le skupnost složnih ljudi!
Zapisala M. Gaberšnik
Fotografije: Vojko M., Branko G. in Lidija B.N.
