V četrtek, 6. novembra 2025, je v Knjižnici Makse Samsa potekal pogovorni večer z upokojenim fotografom Emilom Maražem, predstavnikom druge generacije znamenite fotografske družine Maraž. Dogodek je bil pripravljen v okviru projekta Znani Bistričani, pogovor z gostom pa je vodila direktorica knjižnice mag. Damijana Hrabar. V kulturnem programu so večer glasbeno obarvali Hrušiški fantje.
Direktorica je uvodoma poudarila, da je fotografija pri družini Maraž že več kot stoletje način življenja in del kolektivnega spomina Bistrice. Gospod Emil je občinstvo popeljal v leto 1919, ko je njegov stric Bogomir s kolesom pripotoval iz Vrtojbe in v Ilirski Bistrici prepoznal kraj z obetavno prihodnostjo. Najprej je delal v skromni sobi, nato pa je uredil svoj prvi atelje. Nekaj let pozneje je družina na Cankarjevi ulici zgradila namenski fotografski atelje s stekleno streho in stenami, ki je omogočal fotografiranje z naravno svetlobo. V ateljeju so skupaj z Bogomirjem delovali tudi Emilov oče, mlajši brat in sestri, ki so razvijali filme, retuširali fotografije in vodili trgovino s fotografskim materialom.
Torta ni bila prava, menjavali so le svečke
Med sproščenim pogovorom se je direktorica spomnila otroških let, ko na rojstnodnevnem praznovanju ni smela manjkati “torta od Makedonca” in fotografija pri Maražu. Kot je razkril Emil, torta na fotografiji ni bila prava, na njej so menjavali le svečke.
V času druge svetovne vojne so bili Maraževi dejavni v odporniškem gibanju, v njihov atelje pa so prinašali filme tudi italijanski in nemški vojaki. Kljub nadzoru so družinski člani na skrivaj izdelovali duplikate posnetkov, med njimi tudi fotografije vasi Lipa, ki so se pozneje izkazali za pomemben zgodovinski dokaz. Veliko fotografij se je ohranilo tudi zaradi nenadnih prekomand vojakov, ki svojih razvitih fotografij niso uspeli odpeljati s seboj. Stric Dominik je kot uradni fotograf Istrskega odreda dokumentiral dogajanje na terenu, njegovo gradivo pa danes predstavlja dragoceni del muzejske dediščine.
Po nacionalizaciji snemalec
Po vojni je družino zaznamovala nacionalizacija, kar je začasno prekinila zasebno obrt. Emil je svojo pot nadaljeval kot snemalec na televiziji v Ljubljani. Bil je asistent kamere Štigliču, samostojno pa je posnel Batičeve svetovne potnike. Sodeloval je tudi z več uveljavljenimi režiserji kot so Anton Marti, Dušan Hren, Igor Prah, Prebil in Pobegajlo.
Ko je oče zbolel, se je vrnil domov in ponovno začel delati v družinskem ateljeju. Hkrati je deloval kot dopisnik, sprva iz Ilirske Bistrice, nato še iz Postojne in Cerknice. Filme za Ljubljano so takrat prevažali avtobusni prevozniki, včasih pa je moral nujne posnetke odpeljati kar sam. Kot dopisnik je dokumentiral številne projekte v občini, od gradnje javnih objektov do razstav in drugih pomembnih dogodkov, ki so oblikovali lokalno življenje. Zaradi prevelike količine dela je dopisniško delo sčasoma opustil in se v celoti posvetil družinski obrti.
Leta 1965 je prevzel vodenje ateljeja ter ga uspešno vodil skozi prehod iz analogne v digitalno fotografsko dobo. Sodeloval je pri ustanovitvi Društva fotografov Slovenije, ki je organiziralo tečaje, strokovna srečanja, predstavitve rabljene opreme ter strokovne izlete. Društvo je izdalo tudi brošuro, v kateri je bil predstavljen Maražev atelje.
Danes že tretja generacija Maraževih
Družinska tradicija se danes nadaljuje v tretji generaciji. Emilova hči Mateja Maraž vodi sodobno prenovljen studio na Rozmanovi ulici in tako ohranja zapuščino svoje družine. Direktorica je ob zaključku večera poudarila, da Emil Maraž ostaja pomembna vez med preteklostjo in sedanjostjo ter dragocen pričevalec lokalne zgodovine, ki jo je generacijam Bistričanov ohranil prav s svojim delom.
