Skupina Spoznavajmo svet in domovino pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje je konec novembra obiskala Vodnjan na jugozahodu Istre. Vodstvo po kraju je prevzela lokalna vodička Morena Matijaš. Ugodna lega, milo podnebje in rodovitna zemlja so omogočili naselitev že pred tisočletji. Vodnjan je spadal pod rimsko cesarstvo. Prvi pisni vir pa sega v leto1194. Največji pečat so pustili Benečani. Status mesta ima šele od leta 2003. Prebivalstvo je dvojezično – hrvaško in italijansko.
Spoznavanje mesta
Sprehod smo začeli v bližini mogočnega, a neuglednega poslopja. To je nekdanji kapucinski samostan. Zid so porušili in uredili park, po katerem smo mimogrede prišli na osrednji mestni trg. Nekoč je na tem mestu stal kaštel (grad), ki je kraj in okolico branil pred neštetimi sovražniki. Potem ko so le-te minile, se je župan odločil, da stavbo porušijo in tako ustvarijo odprt prostor – trg. Material so porabili za tlakovanje ulic. Okrog trga stojijo imenitne palače, ki pričajo o bogastvu vodnjanskega plemstva: baročna palača Bradamante, z uro in školjkami v okenskem okrasju, sedež italijanske skupnosti, mestna palača, rdeče obarvana, v novogotskem beneškem stilu, hiša Benussi in palača Bettica v bližini, ki sta grajeni v gotsko-beneškem stilu (z zašiljenimi okni).
Vodnjan je rojen iz kamna
Preprost gradbeni material, obstojen in hkrati okras zlasti plemiških in bogatih meščanskih hiš. S trga smo se napotili v svet vijugastih tlakovanih uličic, kamnitih stavb starega mestnega jedra. Mestna znamenitost je najožja uličica v Istri (široka le 50 centimetrov). Posebni so tudi obokani podhodi z zazidanimi vogali, da se ne bi tatiči in nepridipravi mogli skriti. In dimniki? Čisto vsak je drugače oblikovan! Velika notranja dvorišča se nastavljajo soncu. Obvezno moramo prehoditi najdaljšo ulico v Istri (približno 2 km), v kateri so drug zraven drugega živeli obrtniki in trgovci. Stavbe so večnadstropne. Krasili so jih unikatni grbi, kamnite glave, stebri, balkoni, okna, portali. Nekatere hiše imajo še kamnite stopnice – baladurje. Okrašena, večslojna okna (bifore, trifore) dajejo stavbam skladen videz.
Mesto cerkvic
Pred nekaterimi smo se ustavili: cerkev sv. Jakoba, v kateri so leta 1492 pisali mestni statut, v cerkvici sv. Križa kjer je imela sedež bratovščina bičarjev, cerkev sv. Katarine, ki je okrašena s srednjeveškimi freskami in grafiti, cerkev Gospe Karmelske v mestnem jedru, ki ima bogato opremo in je izredno akustična, v cerkvi sv. Martina je delovalo inkvizicijsko sodišče.
Obiskali smo baročno župnijsko cerkev sv. Blaža, ki je največja v Istri (56 m), z najvišjim zvonikom v Istri (62 m) in ki spada med največje znamenitosti Vodnjana. Obiskujejo jo romarji s celega sveta. V cerkvi hranijo največ relikvij na svetu (300). Najbolj vredna pa so nerazpadla telesa svetnikov: sv. Leona Bembe, sv. Ivan Olinija in svetnice Nikoloze iz 15.stoletja.
Mesto muralov in oljk
Ne samo v preteklost, tudi v sodobnem času mesto odpira vrata številnim domačim in tujim umetnikom. Ti so poslikali pročelja z murali. Pred odhodom domov smo obiskali sodobno oljarno oljčnega olja. Pridelavo in predelavo so prevzeli številni mladi Vodnjanci. Olje je izredne kvalitete in na sejmih po Evropi prejema najvišja mednarodna priznanja.
Zapisala mentorica Marica Gabršnik
Podrobnejši zapis in še veliko fotografij lahko najdete na spletni strani društva.
Fotografije so prispevali Lidija Bobek Novak, Irena Štembergar, Ivanka Bratovič in Branko Glažar.
