Oktobrsko srečanje kulturne klepetalnice drzštva Univerza za tretje življenjsko obdobje smo preživele v prestolnici, da bi izkoristile enkratno priložnost, ogled obsežnega razstavnega projekta Barok v Sloveniji, ki se je začel 10. aprila z odprtjem razstave slikarstva in kiparstva v Narodni galeriji in bo za javnost odprt predvidoma do 9. novembra. Enkratna priložnost, ki je nismo smele spregledati.
Zbrale smo se v avli Narodne galerije, dobile vstopnice, odložile plašče in nahrbtnike v poseben boks in si nadele slušalke. Tako smo vodičko lahko nemoteno poslušale, četudi nismo stale zraven nje. Ni treba poudarjati, da je bila organizacija projekta izredno zahtevna, kajti v galerijo je bilo treba preseliti veliko baročnih del, predvsem velikih oltarnih slik in reprezentančnih skulptur, kar je bilo težavno in včasih nevarno opravilo. Ob vstopu v avlo nas na to lahko opomni Robbov vodnjak, ki so ga leta 2008 prenesli v galerijo. Tokrat je iz izjemnega baročnega ambienta zagrebške cerkve sv. Katarine prispel tudi Robbov kip sv. Frančiška Regisa, eno njegovih najboljših del.
Ob strokovni razlagi smo se sprehodile skozi prostore galerije, ki so nam razkrivali številne slike in kipe z značilnim bogatim okrasjem, pozlato, z vidno eksplozijo čustev in domišljije, z igro teme in svetlobe, ki so jih za razstavo odstopile mnoge ustanove in posamezniki. Baročna dela so v tistem obdobju naročali plemiči, premožni trgovci, škofi, člani verskih bratovščin; pomembno vlogo pa so imeli tudi izobraženci, ki so poznali italijansko umetnost in arhitekturo.
Smer se je razvila v Italiji in se v 17. in 18. stoletju uveljavila v celotni Evropi. Barok je kazal prvine absolutizma in zmago nad reformacijo, zato je poudarjal blišč, moč, sijaj ter obilje. Poleg sakralnih objektov je zaznamoval našo pokrajino z značilno podobo dvorcev, razkošnih vodnjakov, stropnih in stenskih poslikav, kipov in druge opreme v notranjosti objektov. Poleg vsestranskega napredka, bogate intelektualne dejavnosti je prodrl tudi med nižje sloje družbe, celo na podeželje s poslikavo lesenih skrinj in panjskih končnic.
Med ogledom smo posebej postali ob dveh marmornatih kipih, kipu sv. Dominika in Katerine Sienske, ki so ju za razstavo pripeljali iz ilirskobistriške cerkve sv. Petra. Bogatejše z dragoceno izkušnjo, ogledom bogate zbirke baročnih artefaktov, ki je bila načrtno izpeljana v tem letu, smo se zadovoljne odpravile na novo raziskovanje.
Že v Narodni galeriji se nam je pridružil g. Ira Zorko, priznani arheolog, eden večjih poznavalcev naravne gradnje pri nas, ki je za svoje strokovno delo prejel več priznanj, med drugim študentsko Plečnikovo nagrado. Med razlago o arhitekturnih dosežkih, posebnostih gradnje posameznih stavb, pomembnih obnovah in prezidavah, razkrivanju vizualnih učinkov, načrtno izpeljanih linijah, o vlogi arhitekta Jožeta Plečnika, vidnega ustvarjalca svojega časa, njegovih urbanističnih ureditvah in drobnih prvinah, s katerimi je vtisnil mestu pečat, smo sledile svojemu vodiču od Uršulinskega samostana do Robbovega vodnjaka v starem delu mesta.
Med prečkanjem Kongresnega trga, ki je svoje ime dobil po kongresu svete alianse, smo prišli do Gruberjevega stopnišča, prehoda med trgom in nabrežjem Ljubljanice. G. Ira nas je opozoril na linijo postavitve in vizualne učinke njegove gradnje. Po njegovi strokovni razlagi je dobilo stopnišče neko drugo, novo dimenzijo. Krenile smo do starega mestnega jedra z značilno pozidavo hiš v nizu. Držijo se ena druge in v obliki luninega polkroga ovijajo vznožje grajskega hriba. Vsaka je drugačna in vsaka ima svoj izrazit pečat prepoznavnosti. Izčrpno predavanje sredi najstarejšega mestnega jedra se je nadaljevalo ob repliki Robbovega vodnjaka, ki simbolično prikazuje sotočje treh rek (verjetno Save, Ljubljanice in Krke). G. Ira je omenil še čudovito sotočje drugih treh rek (Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice) v bližini Ljubljane. O njem govori že grška pripovedka o Argonavtih, ki so pred 3200 leti pluli tam mimo; o njem je pisal tudi Valvasor. Morda pa Robbov vodnjak simbolizira to sotočje?
In kam po odličnem, podrobnem, širokem, doživetem in vsestransko bogatem pripovedovanju, prepredenem z življenjskimi izkušnjami našega vodiča, nad katerim smo bile navdušene vse članice? Naravnost do nebotičnika, od koder smo si ogledale pomanjšano Ljubljano, »bližje sonca in modrega neba«, in se, napolnjene z vtisi istega dneva, odpravile v nov, bogatejši dan.
Zapisala Nevenka Ujčič, mentorica
fotografije Irena Štembergar
