Le nekaj kilometrov iz Ilirske Bistrice, v idilični vasi Dolnji Zemon, ki jo obkrožajo rodovitna polja, stoji Grehova kmetija. Tam že peto leto zapored z ljubeznijo do zemlje in tradicije rastejo buče – vsaka drugačna, vsaka s svojo zgodbo. Za pridelavo skrbi mlada kmetica Naja Baša, univerzitetno diplomirana inženirka živinoreje, ki je svoje veselje našla prav doma – med ovčkami in oranžnimi plodovi jeseni.
»Letos smo pridelali okrog 600 buč,« pove z nasmehom. »Sorto vedno prilagodimo temu, kako jih bomo uporabili – za dekoracijo, rezbarjenje ali kot okras v jesenskih aranžmajih. Vse buče posadimo sami, od semena naprej. Sadimo jih v maju, pobiramo pa oktobra. Poleti jih je treba veliko zalivati – dokler so majhne, vsak dan, kasneje pa vsaj dvakrat do trikrat na teden.«
Buče z Grehove kmetije so postale pravi krajevni simbol jeseni. Njihove živahne barve v času jesenskih dni, predvsem pa med počitnicami, krasijo dvorišča, vrtove in domove številnih družin. A zanimanje že dolgo presega domačo dolino: »Vsako leto pride k nam več družin, ne le iz okolice, ampak tudi iz Kopra, Ljubljane in drugod. Veseli me, da se kupci vračajo – to je dokaz, da cenijo trud, domačo pridelavo in toplino, ki jo skušamo prenesti v vsak naš pridelek,« pravi Naja.
Poleg buč na kmetiji gojijo tudi ekološki krompir, v hlevu pa imajo rejo ovac mesne pasme, s čimer ohranjajo pristno, mešano kmetijsko tradicijo, značilno za dolinsko območje ob vznožju Brkinov. Grehova kmetija je tako lep primer, kako se mladi vračajo k zemlji, ji vdihujejo sodoben pristop in hkrati skrbijo za ohranjanje podeželskega utripa.
»Pridelava buč me veseli, ker so lepe in je vsaka malo drugačna – takšna, kot jo nariše narava. Za vsako lahko naredimo nekaj posebnega, unikatnega,« pove Naja. »Zelo sem vesela, da se moji kupci vračajo. Zato se vsako leto potrudimo ustvariti kaj novega – za veselje otrok in nasmeške odraslih.«
Ko se oktobra meglice spustijo nad polja Dolnjega Zemona, tam že čakajo kupi pisanih buč – simbol topline, ustvarjalnosti in trdega dela. In čeprav je delo zahtevno, se na Grehovi kmetiji strinjajo: vsaka buča, ki razveseli otroka ali okrasi dom, je vredna vsake kaplje potu.
Njihove besede pa potrjujejo tisti, zaradi katerih so bile prve buče sploh posajene – otroci, ki z iskrenim nasmehom pokažejo, da prava sreča še vedno raste na domači zemlji.
