Italijanska vojska je Trnovo in Ilirsko Bistrico zasedla 12. novembra 1918, od tu pa je osvajala okoliške kraje. S podpisom Rapalske pogodbe 12. novembra 1920 je bilo zasedeno območje pravno formalno priključeno k državnemu ozemlju Kraljevine Italije. Ker je takratna italijanska oblast smatrala, da je treba »narediti« priključeno območje italijansko, je začela vanj postopoma vnašati elemente tedanje italijanskosti ter načrtno brisati slovensko narodno identiteto, ki se je med vsemi sloji prebivalstva utrjevala od sredine 19. stoletja.
Odpor proti italijanski oblasti na zasedenem ozemlju je trajal ves čas, že od vojaške zasedbe naprej. Italijanski oblasti se je uprla tudi slovenska duhovščina, ki je bila najprej združena v obnovljenem Zboru svečenikov sv. Pavla, od konca dvajsetih let prejšnjega stoletja pa v Tajni krščanskosocialni organizaciji, ki je delovala na manj očiten, a nedvomno učinkovit način.
Z narodnozavedno duhovščino se je povezal tudi akademski umetnik Tone Kralj, ki se je italijanski oblasti uprl s slikarskim orodjem. Svojo pot markiranja slovenskega etničnega ozemlja v takratni Kraljevini Italiji je začel prav na Ilirskobistriškem, v cerkvi sv. Helene na Premu leta 1921. Po drugi svetovni vojni ga je ustvarjalna pot ponovno ponesla na Ilirskobistriško, kjer je poslikal cerkev sv. Petra in sv. Jurija v Ilirski Bistrici ter cerkev Karmelske Matere Božje v Podgrajah.
Predavali bodo Aneja Rože Kravanja (Občina Ilirska Bistrica), Urška Godina in Minka Osojnik (ZVKD, OE Nova Gorica), z nami pa bo tudi ilirskobistriški župnik Stanko Fajdiga.
Vljudno vabljeni!
