"Nedelja zgodnjega septembra nas je pred malim šmarnom, Marijinim rojstnim dnem, povabila v župnijsko cerkev Marijinega vnebovzetja, da se s spoštovanjem in hvaležnostjo ozremo v preteklost in počastimo 150. obletnico postavitve cerkvenega zvonika, kamnitega turna, v Jelšanah.
Pripravili so veliko praznovanje
Kamen na kamen - turn domače cerkve. Dovolj visok, da mu z občudovanjem sledijo oči, dovolj trden, da ga ne zamaje čas, ljudem, ki jim je ta prostor dom, pa več kot le gradbeni objekt ali kos arhitekture. Nekomu v spomin vtisnjena podoba na razglednici domačega kraja, drugemu pot k molitvi in zavetju, simbol trdnosti, klenosti primorskega človeka.
Častitljivo obletnico - 150. obletnico postavitve 'ješevskega' turna - bosta danes počastili beseda in pesem." S temi besedami je slavnostno prireditev otvorila Tadeja Logar Surina, nato pa je o življenju Župnije Jelšane skozi čas spregovoril zgodovinar, domačin, Ivan Simčič.
Zanimiv zapis o usodi kamnitega turna jelšanske cerkve je ustvaril Joško Štemberger (Majdin) iz Jelšan, prebral pa ga je Tomaž Frol.
Sledil je nastop Mešanega cerkvenega pevskega zbora iz Jelšan, ki ga vodi zborovodkinja Anamarija Surina, ter mlade Tamburaške skupine, ki je na novo zaživela lani ob obeležitvi 160. obletnice ustanovitve Kulturnega društva Sloga. Poleg dveh iz zakladnice slovenskih, so tamburaši zaigrali prav posebno skladbo z naslovom “Jelšanski zgun”, ki jo je za to priložnost sestavil Oliver Brozina, organizator tega dogodka.
Po zahvali organizatorja vsem sodelujočim, so se obiskovalci sprehodili do "Majdinih", kjer je sledil ogled zvoniške grede ter pogostitev in druženje ob glasbi.
"Tudi v cerkvenem turnu je namreč doma pesem, pesem zvonov. Čeprav cerkvene zvonove v hrupu in naglici sodobnega Življenja zlahka preslišimo, ostajajo: navzočnost mogočnega so, s človekom pa se pomudijo na vseh postajah življenja. Domači zvonovi oznanjajo čas, vabijo k molitvi, povezujejo v skupnost. Domači zvonovi z ljudmi slavijo in praznujejo, začenjajo, se poslavljajo, končujejo.
Spoštovanje tradicije, bogato izročilo prednikov in vera v dobro so nevidne niti, ki povezujejo ljudi teh krajev," je dejala Tadeja Logar Surina.
Prireditev je potekala po končani nedeljski maši, ki jo je vodil domači župnik g.Bogomir Trošt.
O preteklosti jelšanskega turna
V prejšnji, star turn je nekaj let pred zidavo novega, v času košnje, okoli 11. ure, udarila strela, mu naredila tri velike luknje ter ga malo nagnila. Državna komisija je odločila, da ga je treba porušiti. V kroniki je tudi zapisano, da ko so ga rušili, so morali tudi minirati, saj je bil zelo trdno zidan (z živim apnom). Sedanji turn je bil zgrajen leta 1875. Večina delavcev je bila Italijanov, pred tem so gradili żelezniške tunele.
Kamenje za gradnjo turna so kopali Mikalovju, ki se razteza od Rupe proti Permanom. Ob Permanih je še sedaj aktiven kamnolom, v katerem najdemo kamen enake strukture kot je uporabljen ob gradnji turna. Inženirji so ocenili, da je ta kamen primeren za turn, ker se poleti ne bo preveč izsušil, da bi pozimi spet vpijal vlago in se posledično razsuval. Vse ķamne so točno na mero klesali tam, kjer so jih skopali. V Jelšanah so jih samo sestavljali. Pripeljali so jih na vozovih z volovjo, kravjo in konjsko vprego. Glavni inženir je rekel: »Ali bo en kamen premalo ali bo eden preveč.« Vogalni kamni imajo trne (to pomeni, da ima en kamen izklesano vdolbino, drugi pa trn) za boljšo povezavo. Tako strokovno zidan je vzdržal że mnoge potrese in med drugo svetovno vojno leta 1945 tudi topovski strel, je po ustnem izročilu povedal Marjan Žvanou iz Dolenj 20.
Takrat - leta 1875 je bila zgrajena tudi hrastova konstrukcija, ki je nosila tri zvonove. Velik zvon, ki tehta 1133 kilogramov in ga je v Ljubljani ulil Anton Samassa leta 1835, so v novem turnu na hrastove grede postavili zgoraj, dva manjša pa spodaj. Sestavni del te konstrukcije je bila tudi kasneje prerezana in okovana hrastova greda.
V času prve svetovne vojne leta 1916 je namreč avstrijska vojska izdala ukaz, da se mora v vseh cerkvah s križem (+) označiti največji zvon, da ga bodo vzeli. Kot so rekli naši nonoti in none - za izdelavo granat in topov. Takrat je v Jelšanah služboval Velharticky Jožef. Cerkveni mož (starešina) je bil Udovič Jože – Mrkužov - Jelšane 54, nova številka 36. On je dobil to nalogo, da s križem označi dva večja zvonova. Joże se ni dal in je župniku rekel, da bo označil srednjega in malega. Župnik mu je odvrnil: “Jaz, ne vem nič". Ko so prišli avstrijski vojaki, so vzeli označena zvonova. Tako je Jože Mrkužov rešil ta večji zvon, "kateri nam še dns lejpu zvuni", je povedal Miran Udovič - Mrkužov, Jelšane 29/a.
Po vsej verjetnosti je gredo že takrat prerezala avstrijska vojska, da je lahko zvon spravila ven skozi okno. Takratni farani prerezane grede niso zamenjali, ampak so jo skrbno okovali. Leta 1923 so zbirali denar za nakup dveh novih zvonov dve leti pozneje. Takrat je v Jelšanah služboval župnik in dekan Hušo Mihael. Zvonova so pripeljali 14. avgusta 1925, sta bila ulita v Reki v delavnici KVIRIN LEBISCH. Kinkela Milan - Frlinov, Jelšane 23, se je spominjal, kako so zvona pripeljali na lepo okrašenem vozu z enim parom volov, v klanec proti cerkvi, pa so pripregli še en par volov.
14. novembra 1942 je italijanska vojska vzela srednji zvon. Ce greda ni bila prerezana że od Avstrijcev, so jo pa prerezali italijanski fašisti.
Leta 1992 je bil postavijen nov srednji zvon.
Leta 2015 so delavci iz Ljubljane in Polhovega Gradca zamenjali zelo staro dotrajano konstrukcijo z novo in vse tri zvonove postavili v vrsto na enako višino. Uporabill so tudi nekaj starih gred. Vse nove hrastove grede in jarmi zvonov so iz Majdine Pogorevke. Jožko Štemberger - Majdin - Jelšane 19 jih je cerkvi daroval za ta namen. Obenem je na stare uporabljene grede vgraviral letnico 1875 ter zamenjal staro zunanjo żelezno ojačitlev z novo inox in zgoraj viśe postavil še eno inox ojačitev (povezavo).
To 150 let staro - od Avstrijcev alI ltalijanov prerezano - gredo sem 08.10.2015 odkupil in zanjo dal en meter hrastovih drv.
Kampinanje, Jožko Štemberger
“Pred letom 1992, ko sta bila v turnu še samo dva zvona (velik in mali) in jih še ni poganjala elektrika, se je kampinalo na roke. Ta velik zvon je s konopom pejzou Tone Čotou (Čot) in s tem dirigiral ritem. Ob malem zvonu je na kantrejgi sedel Stanko Hajdukou. V rokah je držal rigelj in z njim ritmično udarjal v zvon. Zgoraj ob velikem zvonu je na hrastovi konstrukciji stal Boleslav Zbutige in z grčastim kosom lesa ritmično udarjal po zunanji strani velikega zvona, enkrat više enkrat niže in tako dobil različne tone. Med kampinanjem so se večkrat zaustavili in ubrali drugo melodijo. (Kampinali so tudi drugi, jaz pa se spomnim teh in njihovih prekrasnih melodij kampinanja)."
Zapisali vaščani Jelšan in Jožko Štemberger - Majdin - Jelšane 19
