Spoštovana predsednica Republike Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar,
Spoštovana predsednica Državnega zbora RS, mag. Urška Klakočar Zupančič,
Spoštovani prvi predsednik Republike Slovenije, Milan Kučan,
Spoštovani ministri vlade ter poslanke in poslanci Državnega zbora RS,
Spoštovani predstavniki in predstavnice veteranskih in domoljubnih organizacij ter praporščaki,
Spoštovani občanke in občani, Slovenci in Slovenke, državljanke in državljani, Primorke in Primorci, s te in druge strani meje
– v imenu občine, organizacijskega odbora prireditve ter Združenja borcev za vrednote NOB Ilirska Bistrica vsem izrekam toplo dobrodošlico v Ilirski Bistrici.
Po prvi svetovni vojni je Primorska ostala odrezana od matice. Tudi Ilirskobistriško. Nova italijanska država je začela načrtno brisati slovensko narodno identiteto; antifašiste je neusmiljeno preganjala, zapirala in internirala.
Primorke in Primorci so se na različne načine upirali poitalijančevanju. Organiziran odpor je vodila Komunistična partija Italije. Njen član, Viktor Bobek, je okrog leta 1930 začel na našem območju z organiziranjem TIGR-a. Uprla se je tudi slovenska narodnozavedna duhovščina, s katero se je povezal umetnik Tone Kralj. S politično angažiranimi poslikavami številnih primorskih cerkva je Kralj domišljeno označil slovensko narodnostno mejo. Začel je prav na Bistriškem, v cerkvi sv. Helene na Premu, leta 1921.
Raznarodovalni fašistični politiki se je uprlo celotno narodno telo; ljudje različnih svetovnih nazorov, političnih prepričanj, poklicev, statusa, izobrazbe. Od preprostega kmeta in delavca do najbolj izobraženih. Prva žrtev na Bistriškem je postal upornik Janko Saftič iz Jelšan, ki so ga decembra 1919 ubili italijanski karabinjerji. Šestega septembra 1930 je bil na prvem tržaškem procesu kot eden izmed četverice bazoviških junakov na smrt obsojen Alojz Valenčič, delavec z Bača in član tržaške organizacije Borba. Petnajstega decembra 1941 je bil na drugem tržaškem procesu na Opčinah ustreljen že omenjeni Viktor Bobek.
Teror Primorkam in Primorcem ni odvzel poguma - odločno so se uprli tudi brutalnemu vojaškemu stroju druge svetovne vojne. Osvobodilna fronta je na Primorsko pošiljala primorske emigrante, ki so s protifašisti po vaseh ustanavljali mreže odborov OF. Septembra 1941 je domačin Ermin Dolgan – Janez pripeljal v Brkine prvo skupino partizanov. Brkini so kmalu prerasli v zibelko partizanstva na Primorskem. V Brkinih je med drugim delovala tudi partizanska bolnica Zalesje.
Na partizanske akcije na Bistriškem so se 4. junija 1942 odzvali italijanski fašisti. V povračilo so požgali sedem brkinskih vasi, pobili več kot 30 ljudi; več kot 460 pa jih je bilo odgnanih v internacijo. Na ta tragični dogodek spominja občinski praznik Občine Ilirska Bistrica.
Kljub terorju se je NOG nadaljevalo, zlasti po kapitulaciji Kraljevine Italije.
Pri ohranjanju slovenske narodne identitete v teh krvavih časih so imele zelo pomembno vlogo ženske, ki so bile povezane v Slovensko protifašistično žensko zvezo. Pa tudi duhovščina, ki je na Primorskem podpirala NOG.
Enote nemške vojske so spomladi 1944 izropale in požgale 6 brkinskih vasi in zverinsko pobile 69 ljudi. Toda tudi ta grozodejstva niso strla upornega duha..
Posebno mesto imajo prekomorske brigade. Za Bistriško je pomembna predvsem 3. prekomorska brigada, ki je 7. maja 1945 kot del 4. JA pomembno prispevala k osvoboditvi Ilirske Bistrice in okolice.
Usoda Primork in Primorcev je bila zapečatena 15. septembra 1947 z uveljavitvijo pariške mirovne pogodbe, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske.
Toda brez oboroženega boja partizanov proti nacifašizmu bi se usoda Primork in Primorcev v vrtincu interesov velesil gotovo zavrtela drugače.
Dragotin Kette, pesnik moderne, rojen na našem Premu, je spesnil moto: Popolnitev bodi moj vzor, luč / resnica moje delovanje.
Medtem ko so se ljudje borili za lastno in narodovo preživetje niso imeli časa za razmišljanje o lastni popolnitvi. Verjeli so v luč onstran teme, resnica in pravica pa sta jim bili edina vzora za delovanje.
Tako smo po številnih plovbah v nemirnih vodah zgodovine, uničujočih viharjih in smrtonosnih čereh na poti – še vedno tu – s svojim jezikom in kulturo, – s svojo državo, na svoji zemlji svoj gospodar.
Zdaj - za razliko od številnih drugih narodov - mi živimo v miru in imamo čas za lastno popolnitev. Živimo pa v takšnem času, ko bi moral Kettejev moto o iskanju resnice in delovanju v tem duhu, spet in zelo glasno odmevati po vsem svetu.
Srečno Primorska, srečno Slovenija!
