Literarno društvo Ilirska Bistrica je prvi poletni literarno-glasbeni dogodek organiziralo avgusta 2014. Dogodek je bil poimenovan Poletnice. V dvanajstih letih se jih je zvrstilo 23. Odvijale so se na različnih lokacijah: v Varstveno delovnem centru, v Kindlerjevem parku, na vrtu Puba Triglav, na dvorišču Gradu Prem, največkrat pa v letnem atriju Doma na Vidmu.
Tudi v soboto, 5. julija, smo se zbrali v atriju, ki je res lepo prizorišče za poletne prireditve. Najhujšo vročino je spodila noč, v prostor je veter nosil vonj lipe. Po uvodnih besedah predsednice društva, Dragice Marković, je vajeti povezovanja prevzela Anja Tomažič, ki je spretno pošiljala na oder nastopajoče, večkrat pa sta svoja inštrumenta vzela v roke glasbenika Jani Poklar in Vital Jurca. Mlada virtuoza sta na Poletnicah nastopila že četrtič in tudi tokrat sta saksofon in kitara v preigravanju njunih avtorskih skladb zvenela odlično.
Uvodoma je voditeljica omenila leto 2026, ko bomo praznovali 150-letnico rojstva Ivana Cankarja in za naš prostor še posebej pomembnega Dragotina Ketteja, obenem pa se bomo spomnili tudi stoletnice smrti Srečka Kosovela. Prisluhnili smo Kosovelovi pesmi Otrok s sončnico. Le-to je Ismet Bekrić prepesnil v bosanski jezik in smo jo lahko poslušali tudi v prepesnitvi.
In že smo pri sedmih nastopajočih. Manica Radivo se je v svojih verzih spomnila na ljubezen in svoje sanje. Ismet Berkić je v svojo pesem ujel žarke, čričke, petje in poletje. Tudi Patrik Tomšič je poetično opisal ljubezenske občutke, sedenje ob reki, v drugi pesmi pa je kritično ocenil dandanašnjo poplavo lažnih informacij. Jerica Strle je upesnila trenutek, ko se je zbudila v praznino, ki ji je dala čas in prostor za tišino ter upala, da se bo vanjo ujela še pesem. In se je. V drugi pesmi pa je kritično okrcala domišljave veljake. V Trezor sanj je Teja Logar Morano zakrpala bledo noč, se spraševala »kaj boš jutri«, pa tudi razmišljala, kdaj je težko in smo nemočni.
S proznimi deli sta se predstavila Frane Gombač in Sabina Stambulić Pugelj. Prvi se je spomnil na svojo mladost in na podstrešje, kamor so za kazen zaklenili neugnane mulce. Sabina pa je v svoji zgodbi slikovito predstavila dogodivščine ob prvih radijskih in televizijskih sprejemnikih v daljnih šestdesetih letih.
Poletnice so se zaključile z druženjem ob prigrizku. Zvesti obiskovalci so prireditev komentirali kot res prijetno doživetje.
