26. aprila 2025 bo minilo 126. let od smrti Dragotina Ketteja. V ta namen so predstavniki Občine Ilirska Bistrica in Zavoda Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika v četrtek, 24. aprila 2025, obiskali grob slovenske moderne na ljubljanskih Žalah in se poklonili premskemu pesniku.
Kettejeva smrt
Kettejeva življenjska pot je bila burna in dolga zgolj 23 let. Ponesla ga je vse od rodnega Prema na Col pri Vipavi, nato v Zagorje, Ljubljano in Novo mesto. Od tam je moral odditi na služenje vojaškega roka v Trst, kjer je tako kot starša tudi on zbolel za jetiko. Zaradi slabega zdravstvenega stanja so ga konec marca 1899 v tržaški garnizijski bolnišnici v Ulici Fabio Severo razglasili za nesposobnega za vojsko in ga 1. aprila odpustili. Hudo bolan se je zatekel h gospodinji Polonici Kalan v staro Cukrarno, v kateri so bila stanovanja za revnejše prebivalce Ljubljane. Fran Govekar in Anton Aškerc sta Ketteja pregovorila, da je vso svojo književno lastnino (druge ni imel) prodal založniku Schwentnerju. Za edinega dediča je v oporoki določil Podporno društvo za slovenske velikošolce na Dunaju. »Jaz sem nemudoma alarmiral ljubljansko javnost v ''Slovenskem narodu'' ter opozoril na bednega pesnika,« je zapisal Govekar v Ljubljanskem zvonu. »Začela se je tudi denarna zbirka in narodne dame so nosile in pošiljale Ketteju jestvin in pijač.« Dragotin Kette, star komaj 23 let, je bil torej (že) prepoznan kot ena večjih osebnosti slovenskega naroda, ki je ni vredno izgubiti in ki je vredna takojšnje pomoči vseh zavednih Slovenk in Slovencev. Kljub temu je nekaj dni zatem, 26. aprila okrog devetih zjutraj, umrl. Ob poslednjih trenutkih je bil ob njem Anton Aškerc. Ubesedil in objavil jih je v Kettejevih Poezijah. Že isti dan je žalostno novico objavil Slovenski narod, v njem pa je osmrtnico objavilo tudi Slovensko pisateljsko društvo. Od Ketteja so se poslovili tudi v Slovencu. V Ljubljanskem zvonu je Anton Aškerc zapisal, da je sonet Spomini zadnje Kettejevo delo, ki ga objavljajo, saj je njegova dela kupil založnik Schwentner.Ketteju je poslovino pesem napisal tudi Alojzij Merhar, ki je bil javnosti bolje poznan kot Silvin Sardenko.
Naslednji dan se je množica žalujočih zbrala pri Cukrarni. Sprevod se je vil po Poljanski in Resljevi ulici na pokopališče pri Sv. Krištofu (danes Navje). Udeležila se ga velika množica ljudi, tudi pomembna slovenska elita.
Leta 1923 so njegove posmrtne ostanke prekopali in jih skupaj z Murnovimi in Cankarjevimi pokopali v skupno grobnico slovenske moderne na pokopališču sv. Križa. Leta 1955 so tja prekopali še posmrtne ostanke Otona Župančiča.
Kettejevo in Cankarjevo leto
Pomen četverice slovenskih modernistov je simbolično obeležen tudi s spominsko ploščo na ljubljanski Cukrarni, postavljeni leta 1955 v letu slovenske moderne. Občina Ilirska Bistrica in Občina Vrhnika pa bosta letos podpisali listino o razglasitvi Kettejevega in Cankarjeva leta, ki se bo odvijalo naslednje leto, ko bomo obeleževali 150. obletnico rojstva obeh književnikov.
Več o spominskih obeležjih, posvečenih Dragotinu Ketteju od pesnikove smrti do stote obletnice njegovega rojstva, si lahko preberete tukaj: https://kronika.zzds.si/kronika/article/view/4253/4745
Poklon pesniku slovenske moderne tudi na Premu
Na dan pesnikove smrti se bomo poklonili tudi na njegovem rodnem Premu. V ta namen smo pripravili pester kulturni program za družine, ki bo vključeval pravljico Šivilja in škarjice v premierni kamišibaj izvedbi, ustvarjalno delavnico ozdelovanja obeskov in spoznavanje Kettevega Prema na prav poseben način.
Več o dogodku si lahko prebere tukaj: https://www.ilirska-bistrica.si/objava/1086750
