Člani ilirsko-bistriškega neformalnega združenje Vandravčki, ki ima za cilj organizacijo potovanj in druženj, smo se na ponovoletnem srečanju, ki smo ga imeli v januarju v gostilni na Zemonski vagi, odločali, kam bomo šli na spomladanski izlet. Turistična agencija Astra iz Jelšan nam je pripravila več predlogov, kam naj bi se odpeljali v spomladanskem času. Demokratično, s tajnim glasovanjem vseh prisotnih, smo se večinoma odločili za predlog potovanja po krajih južne Italije. Na tem srečanju smo se le v grobem seznanili z osnutkom programa, natančni program, ki smo ga prejeli potencialni udeleženci izleta, pa smo dobili v mesecu februarju.
Avtobusni prevoznik je bil NOMAGO, naš voznik je bil g. Boštjan Tomšič, turistična vodnica pa je bila ga. Judita Ditka Gorjup. Tako voznik kot vodnica sestavljata že dolga leta vodstveni tandem, na naših vandranjih. Izleta se je udeležilo kar 36 popotnikov. Program je obetal veliko doživetje po naši sosednji državi, ki je znana kot svetovna turistična velesila. Avtobus je startal v soboto, 5. aprila, zjutraj v Kopru, potnike pa pobiral v Podgradu, Ilirski Bistrici, Postojni in na nekdanjem mejnem prehodu v Vrtojbi. Kot običajno smo startali zelo zgodaj, saj je bila prvi dan pred nami dokaj dolga pot.
Ogled zanimive Cortone
Prvi dan je sledila vožnja po italijanski avtocesti mimo Padove, Bologne, čez Apenine ter čez razgibano gričevnato pokrajino Toskano, mimo Firenc do kraja Bettole, kjer smo imeli v hotelu Apogeo predvideno večerjo in prenočišče. Glede na to, da smo prispeli v Toscano dovolj zgodaj, smo si na predlog vodnice šli pogledati toskansko mesto Cortona.
Cortona je mesto in občina v pokrajini Arezzo v Toskani. Je glavno kulturno in umetniško središče v tem delu pokrajine. V obnovljenem zgodovinskem mestu smo si lahko ogledali pomembne sakralne objekte in palače ter imeli priliko uživanja ob dobri hrani in pijači v tem prekrasnem ambientu. Tudi množica malih trgovin in butikov je pravi magnet za obiskovalce oz. turiste. Hotel, zgrajen v nekakšnem toskanskem podeželskem stilu, je bil za vse nas pozitivno presenečenje, še bolj pa odlična večerja in okusno toskansko rdeče vino, ki je bilo servirano ob jedi. Zjutraj nas je v jedilnici pričakal pozdravni napis v slovenščini.
Hotel Apogeo
Deset kilometrov hoje po slikovitem Neaplju
Po zajtrku, v nedeljo zjutraj, smo nadaljevali pot proti jugu Italije. Rim smo pustili za nami in pred nami se je zalesketalo morje, prekrasen zaliv, nad katerim se dviguje mogočna vulkanska gora Vezuv ter pod njim velemesto Neapelj. Zapeljali smo se z avtobusom do glavne železniške postaje v središču mesta in se odpravili peš na ogled pomembnih znamenitosti tega mesta (Castel Nuovo, Gledališče San Carlo, Kraljeva palača, Plebiscitni trg, Galerija kralja Umberta I itn.) in šli do pristanišča Santa Lucia, ki ga opevajo celo napolitanske pesmi.
Pogled na pristanišče Santa Lucia v Nepalju, v ozadju je vulkan Vezuv.
Za pozno kosilo smo si po želji lahko privoščili znamenito pico in odličen napolitanski sladoled. Po povratku na železniško postajo smo šele ugotovili, da smo prehodili kar okrog 10 kilometrov. Sledila je zanimiva vožnja ob slikovitem Neapeljskem zalivu, mimo že v antični zgodovini omenjenih znanih krajev proti Sorrentinskemu polotoku v mestece Castellammare. Tu smo imeli nastanitev v dveh hotelih, večerjo pa smo imeli skupaj.
Ob Amalfijski obali
Tretji dan, to je v ponedeljek, smo se po zajtrku odpeljali v Sorrento in od tod z ladjo na otok Capri. Tu smo pristali v malem otoškem pristanišču Marina Grande, od koder se nam je oko zazrlo v strmo otoško obalo. Iz pristanišča smo se podali na vrh otoka Capri z zobato žičnico in z malimi avtobusi, ki poleg ekstremno lepe narave, omamnega ozračja, vonja po citronah in čudovitih razgledov skriva tudi izredne zanimivosti. Arhitektura dveh glavnih otoških mest Caprija in Anacaprija je nekaj posebnega. Sprehod skozi ti dve mesteci smo spoznali življenje, ki ga otočani živijo že stoletja. Obiskali smo prijazno središče mesteca Capri s stisnjenimi hišami iz 18. in 19. stoletja. Na otoku smo opazili tudi ostanke rimskih vil, ki so jih tu gradili nekateri rimski cesarji. Danes gre tu za močno razvito tako imenovano »turistično industrijo« s ponudbo vseh mogočih italijanskih izdelkov, predvsem pa visoke mode.
Pogled Iz mesta Capri proti morju.
Popoldan smo se vrnili v Sorrento. Sprehod po tem malem italijanskem biseru - znanem letoviškem mestu, sredi bujnih nasadov pomaranč in limon ter kot rojstni kraj velikega italijanskega pesnika Torquata Tassa (1544-1595). Vmes smo zavili v na sladoled in v lokalu smo bili deležni pokušine limoncella - italijanskega limoninega likerja. Polni lepih vtisov smo se vrnili na večerjo in nočni počitek.
Limonov vrt v središču Sorenta.
Četrti dan, to je v torek, smo se odpeljali z avtobusom do mesta Salerno. Ladja, ki nas je popeljala ob Amalfijski obali nas je že pričakovala v potniškem pristanišču. Pluli smo ob slikoviti obali, kjer so nas pozdravljala ribiška mesteca pripeta na strmo obalo in tu in tam smo lahko opazovali slikovite cerkvene kupole iz pisane keramike. Vse to se skriva med sadovnjaki pomaranč in limon ter vinogradi. Zaradi izredne pokrajinske lepote je obalo z vijugasto cesto in mesteci UNESCO uvrstil na seznam svetovne in naravne in kulturne dediščine.
Izkrcali smo se slikovitem Amalfiju, v 7. stoletju močni pomorski republiki, danes pa izredno prikupno srednjeveško mestece nekoliko španskega videza. Ogledali smo si katedralo sv. Andreja - zavetnika mesta. Začetki prelepe cerkve segajo v 9. stoletje, v 10. in 13. stoletju pa so jo povečali. V cerkvi se odražajo najrazličnejši arhitekturni stili, od bizantinski, arabskih in normanskih dalje. Ogledali smo si tudi Rajski križni hodnik, pritegnile so nas ozke amalfijske ulice in trgi, ter spomenik domačinu Flaviu Gioiae, ki mu pripisujejo zasluge za razvoj mornarskega kompasa. Mimogrede smo se sprehodili po trgovski ulici, si privoščili dobro pico, spili kavo in poskusili odlične limonine slaščice.
Pogled na mesto Amalfi iz morja.
Postanek v Loretu
Popoldan smo se odpravili nazaj v Salerno, kjer smo naredili kratek sprehod po mestu. Potem smo naše potovanje nadaljevali na drugo stran italijanske celine, proti vzhodni italijanski obali. Vožnja proti Foggi. Naš hotel je bil v manjšem mestu Lucera. Lucera je italijansko mesto s približno 34.000 prebivalci v provinci Foggia v deželi Apulija in je sedež škofije Lucera - Troia.
Pogled iz hotelske sobe v Luceri na polje vetrnic.
Peti dan, to je v sredo, smo si po zajtrku ogledali samo mesto Lucero in nato naše potovanje usmerili proti severu. Vozili smo se po avtocesti ob jadranski obali in pot nas je vodila mimo slikovitih krajev proti Anconi. Nekaj km pred Ancono, v italijanski deželi Marke smo obiskali malo mesto, nekoliko odmaknjeno od morja na nadmorski višini 127 m, na bregu reke Musone. To je Loreto – svetovno znano katoliško romarsko središče, ki slovi po tamkajšnji baziliki Svete hišice (znamenita relikvija Svete hiše iz Nazareta, kjer se je po izročilu rodila in živela Sveta Marija). V Loretu smo se naužili svežega zraka ter lepih razgledov in seveda tudi kaj tudi nekaj pojedli, saj je že bil čas poznega kosila. Popoldan smo nadaljevali vožnje do Viserba, naselja ob Riminiju. Tu smo imeli v hotelu Mirage večerjo in prenočišče.
Romarsko središče Loreto
V Viserbi na ogled Italija v malem
Zadnji dan, to je v četrtek, smo po zajtrku šli na ogled zanimivost v Viserbi, to je parkovna zanimivost in sicer Italija v miniaturi. Preko 250 italijanskih zanimivosti prikazanih v prijetni parkovni ureditvi je bila prava popestritev in nekak zaključek potovanja. Ta ogled nam je nudil doživetje in nekak virtualni obisku vseh italijanskih znamenitosti. Seveda smo si na tej lokaciji privoščili lahko tudi dobro kavo.
Pogled na park Italija v malem.
V času kosila smo se ustavili v mestu Forli, da smo lahko individualno poiskali ustrezen lokal in nekaj pojedli pred zadnjim delom vožnje do Slovenije. Bilo je premalo časa, da bi si mesto bolj detajlno ogledali, bi pa bilo vredno ogleda. Mesto je znano med drugim tudi po impozantni arhitekturi iz časa fašizma, v bližnjem naselju Predappio je bil namreč rojen Benito Mussolini. Le-ta se je v začetku dvajsetih letih 20. stoletja aktivno vključil v lokalno politiko, preden je postal diktator Italije in s svojim delovanjem vplival na izgradnjo mesta s tipično arhitekturo tistega obdobja. Po tem krajšem odmoru smo nato potovanje nadaljevali mimo Bologne in Padove v Slovenijo.
Na lastne oči videli, kaj pomenijo veliki energetski posegi v prostor
Tak izlet, kot smo si ga privoščili starejši člani tega združenja, bi bil zelo primeren za še šolajoče mlade ljudi, saj na ta način se srečaš s sodobno visoko razvito sosednjo državo in ob tem spoznaš njeno bogato kulturno dediščino, ki ni sama sebi namenjena, temveč jo znajo pokazati tujcem. Zanimiva je njena raznolikost po razvoju in po naravnih pogojih, ki so podlaga za razvoj nekaterih dejavnostih. Znajo slediti tisočletni tradiciji in predvsem njihovemu prizadevanju za ohranitev nekaterih tradicionalnih dejavnosti. Tu sigurno prednjačita tako kmetijstvo kot njihova kulinarika. Omeniti je treba, da smo imeli tokrat res odlično prehrano v vseh destinacijah in obenem spoznavanje njihovih tipičnih jedi.
Na sami poti nam je naša vodnica veliko povedala o zgodovini posameznih dežel in krajev. Tudi nekateri udeleženci izleta smo tu pa tam stopili do mikrofona. Slišali smo recimo zanimivo zgodbo o nastanku prekomorskih brigad in naših ljudeh, članov teh brigad. Tudi o prostorskem razvoju je tekel pogovor. Kapital se močno odraža pri posegih v prostor, zelo agresivno se to odraža v nekoč tradicionalni kmetijski kulturni krajini, ko so na novo pozidani cela polja, predvsem ob velikih mestih. Recimo metropolitanska urbana regija Neaplja je tako narasla, da je zabrisana meje med naselji, vse naselja so združena, le stara središča naselij nam še dajejo znak, da gre za nekoč staro avtohtono naselje.
Vse to seveda vpliva na strašno zgoščen promet in vsakodnevne zastoje na cestah. Ob tem videnem in doživetem smo začeli delati primerjavo me Slovenijo in Italijo. Ugotovili smo, da je naša Slovenija za enkrat še zelo zelena in da je resnično oaza v tem evropskem prostoru, ki nam nudi dobre pogoje za življenje in delo, tudi za razvoj dejavnosti, kot je zadnja leta opevani zeleni turizem in rekreacija v odprti kulturni krajini.
Po poti na naš cilj smo prevozili naslednje italijanske pokrajine: Furlanijo – Julijsko krajino, Benečijo, Emilijo – Romano, Toskano, Umbrijo, Lacij in Kompanijo. Na tej poti smo opazili, da kljub močni urbanizaciji ohranjajo tradicionalno kulturno kmetijsko krajino, ki živi in nikjer ni opaziti kakšnega zaraščanja zemljišč. Tudi ne novodobnih posegov v prostor za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Tu pa tam je bilo opaziti kakšno sončno elektrarna, nobenih vetrnic za vetrno elektrarno.
Ko smo pa prišli v deželo Apulijo, pa nas je presenetila povsem spremenjena agrarna krajina, gre za izredno intenzivno pridelavo žita na parcelah velikih morda tudi po sto hektarov. Ta pokrajina je vsa posuta s polji vetrnic. Gre torej za intenzivno kmetijsko krajino, ki je praktično neposeljena in ni primerna za turizem in rekreacijo. Tu smo šele videli od blizu, kaj pomenijo ti posegi v prostor in tudi nekateri udeleženci, ki so še dvomili v upravičenost dejanja Civilne iniciative Snežnik, ki vodi akcijo v Ilirski Bistrici, da bi preprečili namero o realizaciji polja vetrnic nad Ilirsko Bistrico in med Šembijami in Knežakom, so ob tem pogledu pragozda vetrnic spremenili mnenje.
Pogled z avtoceste na polje vetrnic v Apuliji.
Ko smo potovali na sever po obali Jadranskega morja, smo potovali iz dežele Apulije, skozi deželo Molise, Abruci in Marke ter ponovno prišli v deželo Emilijo - Romano ter nadaljevali skozi deželo Benečijo in Furlanijo - Julijsko krajino.
Polni lepih vtisov smo se kar z veseljem vrnili domov. Ko smo se vsaj malo spočili, so se tudi nepotrebni viharji in male zamera potisnile v kot. Danes smo vsi veseli, da smo zmogli to naporno pot, zahvala gre vsem, ki ste pripomogli, da je bil tudi ta projekt uspešno realiziran. Vandravčki že zremo v prihodnost in smo v pričakovanju, kam jo mahnemo na »vandranje« v jeseni.
Besedilo: Anton Prosen
Foto: Branko Glazar
