Na današnji dan mineva natanko 250 let od uvedbe obveznega šolstva, ki je korenito vplivala na družbene spremembe. Tudi na Ilirskobistriškem.
Pomen človeškega življenja se je v 18. stoletju premaknil od smrti, do takrat dojete kot najvišje avtoritete, v poveličevanje življenja. Pri tem je imelo pomembno vlogo razsvetljenstvo, ki je dajalo prednost tostranstvu. Tako je postalo pomembno, kaj »dobrega« in »koristnega« bomo opravili na tem svetu in ne več toliko, kaj je treba postoriti za dušni blagor v onostranstvu. Vladar Jožef II. Habsburški, sin Marije Terezije, je vedno znova poudarjal povezavo med sposobnostjo svobodnega posameznika ter koristmi za družbo in državo, ki bi izhajale iz njegove produktivnosti, skupni rezultat produktivnosti vseh državljanov pa bi se kazal v državni blagajni. Za razvoj posameznikovih sposobnosti, da bo lahko služil državi glede na njene potrebe, je bilo pomembno izobraževanje od malih nog naprej.
Misel na uvedbo splošne šolske obveznosti, ki naj bi dvignila nivo splošne pismenosti, je pri vladarici Mariji Tereziji in njenih svetovalcih zorela nekaj desetletij. Marca 1760 je bila na Dunaju ustanovljena študijska dvorna komisija, s čimer je država prevzela vajeti šolstva v svoje roke. Ko je septembra 1770 Marija Terezija proglasila šolstvo za »res politicum«, so se spremembe za ustanovitev in ureditev državnega šolstva začele hitreje odvijati. S tem proglasom je šolstvo postalo državna zadeva. Posledično je bil leta 1773 jezuitski red, ki je imel do tedaj vodilno vlogo v izobraževalnih zadevah, razpuščen.
Portret vladarice Marije Terezije (1740-1780). Vir: Wikimedia Commons
Med predlogi reform osnovnega šolstva, s katerimi so se soočile oblasti na Dunaju, je bil tudi predlog Blaža Kumerdeja (1738–1905) iz leta 1772, v katerem je predlagal reformiranje osnovnega šolstva, kakršnega so imeli že v mislih na Dunaju, vendar s to razliko, da je Kumerdejev predlog vseboval poučevanje v jeziku, ki ga govori ljudstvo. Kljub temu, da predlog ni bil sprejet, si je Kumerdej pridobil na Dunaju sloves posebnega izvedenca za vprašanja osnovnega šolstva na Kranjskem. Pozneje so mu bile dodeljene podeljene na tem področju odgovorne naloge, pomembno je tudi vplival na razvoj šolstva.
Na cesarskem Dunaju so izdelavo in izpeljavo načrta za vzpostavitev osnovnega šolstva v Habsburških dednih deželah zaupali opatu iz Sagana, Ignacu Felbigerju, ki je slovel kot reformator šol v Šleziji. Na podlagi njegovega predloga je bila 6. decembra 1774 izdana Splošna šolska naredba, ki je prvi in temeljni osnovnošolski zakon za vse habsburške dedne dežele. Skupaj z izvlečkom Metodne knjige, v kateri so bila navodila za delo učiteljev, je bila leta 1777 prevedena v kranjščino.
Portret Johanna Ignaza Felbigerja. Vir: Wikimedia Commons
Splošna šolska naredba
Splošna šolska naredba je vzpostavila strukturo in organizacijo šolskega sistema, pri čemer se je naslonila na državno upravno-politično ureditev. Določila je tri vrste osnovnih šol. V deželnih glavnih mestih so bile ustanovljene deželne vzorčne šole ali normalke, ki so predstavljale normo, po kateri naj bi se zgledovale druge šole. V večjih mestih so bile uvedene večrazredne glavne šole. Za osnovno in glede na druga dva tipa osnovnih šol nezahtevno izobraževanje podeželskih otrok, pa je naredba uvedla trivialne šole ali trivialke, ki so bile namenjene predvsem poučevanju o veri in morali ter učenju osnov pisanja, branja in računanja.
Za nadzor izvajanja Splošne šolske naredbe so uvedli nadzorstvo. Šolsko nadzorstvo je bilo stopenjsko in je bilo vezano na državno upravno ureditev. Naredba je za nadzor izvajanja šolske zakonodaje, ki so jo snovali in usmerjali v najvišjih dvornih uradih, za posamezno šolo določila krajevnega šolskega nadzornika, ki je bil običajno domači župnik. Za okrožje je naredba določila okrožnega šolskega nadzornika in na ravni dežele deželno šolsko komisijo pri osrednjem državnem organu v posamezni deželi. Pod Jožefom II. je šolsko nadzorstvo doživelo nekaj sprememb, med katerimi je bila uvedba okrožnih šolskih komisarjev. Ti so bili prvi izšolani pedagogi, ki niso bili duhovniki, imeli pa so neposreden stik s šolami in so korenito posegli v konkretne šolske zadeve.
Skrajšana in prirejena izdaja Felbigerjeve Metodne knjige v kranjščino leta 1777. Vir: NUK -d.lib.si
Ker je naredba izhajala iz stališča, da je »vzgoja mladine obojega spola najvažnejši temelj resnične blaginje narodov«, je uvedla splošno šolsko obveznost za otroke ne glede spol ali socialni izvor, v starosti od šestega do dvanajstega leta starosti, za vajence pa je priporočala tudi ponavljalni pouk v nedeljah popoldan.
Opat Felbiger je zasnoval tudi nov način poučevanja, ki je temeljil na temu, da učitelj poučuje vse otroke skupaj, v istem času in v prostoru, kar je pomenilo, da naj bi vsi učenci videli, slišali, mislili in delali isto stvar hkrati. Učitelji so lahko uporabljali le odobrene učbenike. Nekaj od njih je napisal Felbiger sam, prej omenjeni Blaž Kumerdej pa je napisal dvojezični nemško-slovenski učbenik, ki je izšel leta 1778. Kljub temu, da nemščina ni bila uzakonjen jezik poučevanja, je bilo to mogoče razumeti, saj je bil eden od ciljev šolske reforme poenotenje jezikovno raznolike države. Učence je glede na sposobnosti razdelil tudi v skupine ali v razrede. Nov način učenja je vplival tudi na prostorsko zasnovo šolskih stavb, kakršne so notranje ureditve učilnic, postavitev table, klopi in sedežev.
Dvojezični nemško-slovenski učbenik, ki ga je spisal Blaž Kumerdej. Izšel je leta 1778. Vir: NUK-dlib.si
Kljub uvedbi splošne šolske obveznosti se je pri ustanavljanju šol zataknilo, saj za izvedbo reforme ni bilo zagotovljenih denarnih sredstev. Iz premoženja razpuščenega jezuitskega reda ter kasneje ukinjenih samostanov in bratovščin, so sicer nastali deželni šolski skladi, ki pa so bili namenjeni predvsem financiranju delovanja normalk. Tako je bilo breme finančnega vzdrževanja šol preloženo na ramena krajevnih oblasti, česar pa so se izogibali tako cerkvena kot tudi posvetna gosposka ter starši, ki v šolah niso videli pozitivnih sadov, temveč le dodatne dajatve. Večkrat so se zemljiški gospodje zbali, da bo izobrazba kmetu vlila samozavest in ga podžgala k nepokornosti. Slabo financiranje šolstva je mnogokje vplivalo na neustrezen učni kader. Zaradi slabih dohodkov iz krajevnih blagajn je bila učiteljska služba dopolnilna dejavnost. Poučevali so lahko vsi, ki so bili pismeni in vešči osnovnega računanja. Učitelji so bili pogosto duhovniki, saj so bili marsikje najbolj izobraženi v vasi in so si tovrstno službo lahko privoščili. Ob pouku so skrbeli še za versko oskrbo svojih učencev. Otroke so velikokrat poučevali tudi mežnarji. Pouk je tako v veliki meri potekal na nižjih cerkvenih upravnih ustanovah, kar je prinašalo nižje stroške krajevnim oblastem. Takšna umestitev šol je ustrezala tudi upravnemu in nadzornemu sistemu šolskih organov, pri čemer je imela pomembno vlogo Cerkev, zlasti v času Avstrijskega cesarstva, ki mu je vladal Jožefov nečak Franc I. (v času Svetega rimskega cesarstva kot Franc II).
Uvedba šolske obveznosti je globoko posegla v tradicionalne življenjske in delovne navade na kmetih. Preživetje kmečke družine je bilo namreč odvisno od vseh njenih članov, tako tistih, ki so bili del njenega ožjega jedra, kot tudi morebitnih poslov. Ker so bili otroci pri delu na kmetiji nepogrešljivi, jih starši pogosto niso pošiljali v šolo. Pogosto tudi niso razumeli pomena izobraževanja. Stroge kazni za izostajanje od pouka so bile uvedene le v času Jožefa II. Ena od rešitev za reden potek pouka je bila uskladitev šolskih dejavnosti s kmečkim delom, kot so jo izvedli na primer v Katinari in Škednju, sicer pa je tudi dvorni dekret iz leta 1785 dopuščal poldnevno obiskovanje šole. Glede na naštete primere nas ne sme presenetiti, da pouk na trivialkah ni vedno potekal redno, kot bi moral. »V razjasnjenje moram pristaviti, da njemu, ki sem ga jaz imenoval učitelja, marsikdo v vasi ni rekel drugače kakor mežnar. Šola se je namreč na Jeprci že kakih deset let sem res začela, pa se je vselej tudi čez dobrih štirinajst dni že končala, tako da je bil učitelj le nekatere dni v letu res učitelj. Farmani so trdili, da je učitelj tega kriv; učitelj pa je starše dolžil, da otrók, ki prostovoljno nočejo v šolo, noter ne silijo. Kdo je imel prav, ni lahko reči; ali gotovo je, da je bilo to otrokom všeč in učitelju ne navzkriž« (iz: Simon Jenko, Jeprški učitelj). Ustanovitev trivialk je bila tako odvisna od zagretih ljudi, ki so se bili pripravljeni spopasti s to nehvaležno nalogo in ki so razumeli pomen izobraževanja kmečkega prebivalstva.
Albert Anker, Vaška šola leta 1848, 1896. Vir: Wikimedia Commons
Ustanavljanje trivialk na Ilirskobistriškem
V skladu s Splošno šolsko naredbo so se na Ilirskobistriškem ustanavljale le trivialke. Najbližja glavna šola na Kranjskem je bila v Postojni, saj je bil tam sedež Notranjskega okrožja, normalka pa je bila ustanovljena v Ljubljani kot deželnem mestu Kranjske. Poseben prelom v šolstvu so tako kot drugod pustile ilirske province, po restavraciji Habsburške oblasti pa je spremembe občutil zlasti južni del ilirskobistriškega prostora, saj je pripadel novoustanovljenemu Avstrijskemu primorju. Trivialke na Ilirskobistriškem so se ustanovile šele v času vladavine Franca I. Od izdaje Splošne šolske naredbe do ustanovitve tukajšnje prve trivialke je minilo kar dvainštirideset let.
Po ustnem izročilu je pouk v Jelšanah potekal v Paderovi hiši že pred letom 1805. Ker je bila to zasebna šola, so se vrstile prošnje za ustanovitev redne šole, ki pa še dolgo let niso bile uslišane. Prva redna šola, trivialka, ki se je ustanovila v jelšanskem šolskem okraju, je bila trnovska, ki so jo na dan 11. avgusta 1814 z ustanovnim pismom v hiši rihtarja Gregorja Severja ustanovili trnovski veljaki (Trnovo je danes severozahodni del Ilirske Bistrice, do leta 1927 pa je bilo samostojen kraj s svojim občinskim sedežem). Naslednja trivialka, ustanovljena v jelšanskem šolskem okraju, je bila hrušiška. Ustanovljena je bila leta 1819. Leta 1826 je bila na pobudo takratnega premskega vikarja Petra Aleša ustanovljena še trivialka na Premu. Leta 1839 je bila v jelšanskem šolskem okolišu ustanovljena podgrajska trivialka. Čez tri leta je po dolgih letih napora sledila končno še ustanovitev jelšanske trivialke.
Stavba nekdanje premske osnovne šole, katere začetki segajo v leto 1826. Takrat je bila stavba še pritlična. Foto: Aneja Rože Kravanja (2021)
Širjenje šolske mreže in dvig kakovosti šolstva
Tako kvantitativni kot kvalitativni napredek šolstva je omogočil šele tretji državni ljudskošolski zakon iz leta 1869. Mreža ljudskih šol (nekdanjih trivialk) se je začela širiti tudi na Ilirskobistriškem. Poučevali pa so lahko le učitelji, šolani na učiteljiščih. Nanje so se lahko vpisala tudi dekleta, kar je pomenilo začetek feminizacije učiteljskega poklica.
Naslednje leto razstava o zgodovini šolstva na Ilirskobistriškem
Ker se na Občini Ilirska Bistrica zavedamo pomena dediščine šolstva na Ilirskobistriškem, bomo v prihodnjem letu v sklopu projekta Neprekinjenost sebe postavili v prvem nadstropju nekdanje premske šole stalno razstavo. Razstava bo umeščena v nekdanji učilnici, ki smo ju prenovili letos. V manjši učilnici bo predstavljen razvoj šolstva, v večji učilnici pa bo izdelana rekonstrukcija učilnice iz časa Socialistične federativne republike Jugoslavije. V njej se bodo izvajale igrane učne ure.
Več o projektu si lahko preberete tukaj.
Stanje velike učilnice pred prenovo. Foto: Aneja Rože Kravanja
Stanje velike učilnice po prenovi. Foto: Aneja Rože Kravanja
