V ponedeljek, 2. decembra 2024, sta nas obiskala Lina Celarc in Damjan Debevec, morda bolje poznan kot »Ivan Cankar«, iz Zavoda Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika.
Kako smo se potepali?
Na Kettejevo pot smo vstopili na Gradu Prem, kjer nam je Mateja Kakež, kustosinja ilirskobistriške enote Pokrajinskega muzeja Koper predstavila grajsko zgodovino in nas popeljala po njegovih prostorih. V času Kettejevih je bil grad v rokah plemiške rodbine Porcia iz Furlanije, z nekaj domišljije pa ga lahko povežemo s Kettejevo pravljico Šivilja in škarjice.
Po ogledu gradu smo se podali mimo Jernačeve domačije, v katero se je poročila Kettejeva polsestra Frančiška Gašperšič (rojena Špilar), do Kettejeve spominske sobe, ki jo je predstavila Aneja Rože Kravanja z Občine Ilirska Bistrica. Anejo, Lino in Damjana je pot nato ponesla do cerkve sv. Helene na Premu, ki sicer slovi po poslikavah Toneta Kralja, manj pa je znano, da je bil v njej Dragotin Kette krščen kot Karol Kette. Njegov oče Filip, ki je bil na Premu vaški učitelj, je bil v premski cerkvi tudi organist. Ogledali smo si tudi grob Frančiške Gašperšič.
V slavnostni dvorani na gradu Prem. Foto: Aneja Rože Kravanja
Ogled stalne razstave o gradu Prem in gradovih v porečju reke Reke.
Raztava bo prenovljena v okviru Interregovega projekta Terra Gothica Icognita
(program Interreg VI-A Slovenija-Hrvaška 2021-2027).
Foto: Aneja Rože Kravanja
V Kettejevi spominski sobi, ob pesnikovem doprsnem "kipu", ki je delo Marjana Keršiča Belača.
V naslednjem letu bomo v okviru projekta Neprekinjenost sebe
v zgornjih prostorih otvorili razstavo Šolski živžav na Bistriškem.
Foto: Mateja Kakež
Nato smo se podali mimo Smrij do Novakovega mlina, kjer smo prebrali Kettejevo pesem V mlinu, in nadaljevali mimo doline Posrtvice, Zarečja in Rečice v Trnovo, ki je bilo do leta 1927 samostojen kraj s sedežem svoje občine, nato pa je postalo del Ilirske Bistrice. Prečkali smo železniško progo, po kateri se je nedvomno potoval Dragotin Kette, nato pa smo se sprehodili po Kettejevi ulici, na kateri stojita rojstna hiša Dragotinove mame, Ane, rojene Valenčič, in hiša njenih sorodnikov, zakoncev Valenčič, ki sta po Filipovi smrti skrbela za Dragotina. Pri njiju je Dragotin tudi preživljal počitnice. Naslednja točka je bil trnovski samostan, za katerega sta med drugim zaslužna omenjena zakonca Valenčič, blagoslovil pa ga je prav Jakob Missia, ljubljanski knezoškof, ki ga Kette kritizira v pesmi Naš mesija. Nato smo se sprehodili mimo stavbe nekdanje trnovske osnovne šole, kjer je poučeval Filip Ket(t)e, preden je prišel na Prem za učitelja. Naš potep pa se je končal pri Osnovni šoli Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici, kjer je postavljen Kettejev doprsni kip, delo kiparja Marjana Keršiča Belača iz leta 1968.
Vstopna točka na Kettejevo pot pri OŠ Dragotina Ketteja Ilirska Bistrica, kjer je postavljen doprsni kip Dragotina Ketteja, delo Marjana Keršiča Belača. Na tej točki se je naš potep po Kettejevi zaključil.
Foto: Aneja Rože Kravanja (september 2024)
Kakšna se jima zdi Kettejeva pot?
Na koncu potepa po Kettejevi poti smo Lino in Damjana povprašali za mnenje o Kettejevi poti. Povprašali smo ju o tem, kako sta se počutila, kaj bi izboljšala in kaj bi ocenila kot pozitivno na Kettejevi poti.
Lina:
Na Kettejevi poti se mi je zdel začetni del izjemno sproščujoč. V naravi, med potočki in drevesi, sem se počutila umirjeno. Na poti bi postavila še nekaj usmerjevalnih tabel, vsaj na večjih razcepih. Simpatične se mi zdijo klopi z lepim logotipom (mogoče bi bilo dobrodošlo, da se ga uporablja na vseh komunikacijskih kanalih), table so pa tudi take, kot naj bi bile – malo besedila, jasen zemljevid itd.
Damjan:
Pot je bila seveda zelo prijetna. Pokrajina je nežna, tiha, domačna. Brez burje in spomladi, ko je vse v cvetju in ptički pojejo, je verjetno fantastično. Po ogledu zemljevida in katastra prav velikih sprememb na tej poti ni mogoče narediti. Potencialno bi s prečkanjem Reke pri mlinu pot lahko speljali pot skozi Topolc in preko polja naravnost v Trnovo. Izognili bi se sicer zoprni asfaltni cesti med Zarečjem in Rečico (tu je pod cesto preko polja vrisana stara pot - rešitev?) ter industrijski coni, ne bi pa se verjetno odprl tak fantastičen razgled na Ilirsko Bistrico kot iz Zarečja. Sama pot je nekako na nivoju poti Cankarjeve matere z Vrzdenca na Vrhniko. Lep športno-pohodniški dogodek s kulturnimi vložki.
Za obiske šol in drugih skupin vidim potencial na Premu v kombinaciji ogleda gradu, cerkve sv. Helene, Kettejevega domovanja ter šolskih prostorov. Zatem prevoz do mesta in še ogled Trnovega in Bistrice v lepi krožni varianti. Jaz bi enega od večjih prostorov v stari šoli opremil večnamensko, kjer bi se učenci lahko usedli in v miru pomalicali v primeru neugodnega vremena. Prav tako boste morali misliti na ureditev večjega števila stranišč (minimalno petih), da se avtobusno skupino hitro »sprocesira«. A kakorkoli pogledam, peljete zgodbo v pravo smer.
Gostoma iz Cankarjeve Vrhnike se najlepše zahvaljujemo za podajo spodbudnega mnenja. Kettejeva pot je razvijajoč projekt. Trudili se bomo za ohranjanje kulturne dediščine, za dobro počutje ljudi in za na njeno prepoznavnost.
Več o Zavoda Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika si ogledate lahko tukaj. V povezavi z Dragotinom Kettejem boste našli precej kulturnih znamenitosti, povezanih z njegovim dobrim prijateljem Ivanom Cankarjem (Cankarjeva rojstna hiša, spomenik Ivana Cankarja, Po poti Cankarjeve mladosti …)
Vabljeni ste tudi k reševanju kviza Koliko poznate ilirskobistriške književnike?
Obenem pa vas že vljudno vabimo tudi na pohod po prenovljeni Kettejevi poti, ki bo 8. februarja 2025, ko praznujemo slovenski kulturni praznik.
