Dr. Nadja Zupan Hajna, raziskovalka, geologinja in krasoslovka z Inštituta za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 2022 pa tudi predsednica Mednarodne speleološke zveze, ima zasluge, da je Račiška pečina uvrščena v sam vrh svetovne geološke dediščine. Prijazno je sprejela povabilo, da bo v to jamo vodila skupino Spoznavajmo svet in domovino društva Univerze za tretje življenjsko obdobje iz Ilirske Bistrice. V petek, 22. novmbra, smo se pripeljali do vhoda pod Račicami.
Raziskovalka Nadja Zupan Hajna nas je že pred vstopom opozorila, da je človek v prejšnjem stoletju grobo posegel v naravo jame, da bi jo preuredil za svoje namene (Italijani so prvi imeli v njej vojaško skladišče). In res, že ob medli svetlobi baterijskih svetilk smo lahko opazili nasuto in poravnano jamsko dno. Na tleh je kot pokošen orjak ležal del mogočnega kapnika. Vzdolž cele jame, dolge približno 300 metrov, so izstopali še številni prezračevalniki, delo človeških rok.
"Minljivi človečki" med biseri
Najbolj ostrovidni so opazili žive prebivalce današnje jame, številne netopirje. Dr. Zupan Hajna nas je opozorila, naj jih ne osvetljujemo. Poseben prizor so bile na tleh lužice z jamskimi biseri. To so drobni obrušeni kamenčki, ki jih voda, ki kaplja, v mirujoči vodi obrača, brusi in debeli s sigo. Spotoma smo poslušali poljudno razlago o številnih spremembah, ki jih je jama doživela v 3,4 milijonih let. Mislim, da nam je ob tej številki zastal korak. Mi, minljivi človečki, stopamo po večnosti?!
Kdaj je prvi človeški prednik stopil v to jamo, še ne vedo, z gotovostjo pa lahko potrdijo, da so jo obiskovale velike in majhne živali, saj so raziskovalci našli njihove ostanke. Jamski polžki so stari dva milijona let, jamski medved pa samo 72.000. Odkrili so tudi kosti malih sesalcev. Vsi ostanki so bili nepredušno prekriti s sigo, zato so se obdržali do današnjih dni. Naša vodnica nam je pokazala steno, ob katero se je jamski medved tako pogosto čohal, da jo je popolnoma zgladil. Videli smo tudi številne praske, ki jih je naredil med svojim gibanjem po jami. Mar si je brusil kremplje? In zob, ki so ga našli v sigi? Naša vodnica nam je dala v roke vrečko, v kateri je artefakt, star 72.000 let. Kdaj in kje drugje bi lahko v roke prijeli takšno dragocenost?
Raziskovalci so v jami odkrili tudi večje in manjdše vdolbine v tleh. To so bile medvedje »porodnišnice«, kakor so (med drugim) sklepali po kosteh mladičev, ki niso uspeli preživeti. Da pa se je v jami mudil tudi naš davni prednik, pričajo sajaste sledi v posameznih plasteh sigaste kope (saje so stare 3000, 9000, 11.000 let). Tudi koščke prastare keramike so našli v jami.
Plasti pripovedujejo o starosti, podnebju in življenju v preteklosti
Potresi in podori so drobili in premeščali številne ostanke. Siga se v jamah nalaga v obliki kop. Ko so italijanski vojaki ravnali dno jame, so eno kopo prerezali in odstranili, da so razširili prostor za skladišče. Tako so raziskovalcem nehote odkrili neprecenljivi zaklad - deset metrov dolg in tri metre visok profil, ki ga proučujejo zadnji dve desetletji. Sledili smo razlagi dr. Nadje Zupan Hajna, ki nas je vodila med plastmi sige različnih barvnih odtenkov in debeline, odvisno od tega, ali je nastajala v času sušnih tisočletij ali v času, ko je nad jamo rastel gozd. Plasti sige so prekinjene s plastmi gline. Iz kope so izrezali vzorce in jih na različne načine preiskovali.
Kaj vse pripovedujejo te plasti? Na kratko: o starosti, podnebju in rastlinstvu v času nastajanja plasti, fosili pa predstavljajo nekdanji živi svet.
Koliko je stara posamezna plast, so v laboratorijih merili s pomočjo radioaktivnega razpadanja izotopov urana. Naleteli pa so na plasti, ki so bile tako zelo stare, da ta metoda ni več delovala. Zato so si skupaj z drugimi znanstveniki pomagali s paleomagnetnimi datacijami. V plasteh sige, ki je bolj rdečkasto obarvana, je kot element prisotno železo in vsak delček železa ima tudi pozitivne ali negativne magnetne lastnosti. Znanstveniki že dolgo vedo, da se je v dolgi zemeljski zgodovini polarnost našega planeta že večkrat zamenjala. Magnetni pol se občasno zamenja glede na geografskega. Izdelan je neke vrste časovni trak, ko je bil magnetni pol tam, kjer ga imamo v trenutnih tisočletjih in obdobja, ko je bil obrnjen. Vzorce iz Račiške pečine so tudi na ta magnetni način preiskali in rezultate primerjali z javno veljavnim časovnim trakom.
Kaj nam povedo menjave magnetnega pola Zemlje
Tako naša jama sporoča tudi, kdaj se je zadnjič zamenjal magnetni pol Zemlje. Znanstveniki so to dokazali na več primerih. Kaj prinaša ta zamenjava: magnetno Zemljino polje je v tem času menjavanja oslabljeno in zemljo slabše varuje pred nevarnim sevanjem iz vesolja, to pa povzroči nepredvidljive posledice za življenje na Zemlji. S pomočjo teh novih metod so v naši jami izračunali, da se je zadnji obrat zgodil pred natančno 777,7 tisoč leti!
Ves čas smo pozorno poslušali, kar potrjuje trditev, da se učimo celo življenje!
Hvala dr. Nadji Zupan Hajn, da nam je razširila obzorje o podzemnem svetu. Želimo ji še veliko uspehov pri raziskovalnem delu in osebnem življenju.
Hvala tudi njeni kolegici Darji Kolar, ki je budno skrbela, da se ne izgubimo ali zdrsnemo na spolzkih jamskih tleh!
Ali se še čudite, zakaj je RAČIŠKA PEČINA uvrščena v sam svetovni vrh geološke dediščine?
M. Gaberšnik, mentorica
