SLOVESNO ODPRTJE REKONSTRUIRANE PARTIZANSKE BOLNICE ZALESJE

datum: 08.06.2018

kategorija: Glasilo - Občina

Več kot 1000 ljudi se je v soboto, 12. maja, zbralo na Ostrožnem Brdu, da bi počastilo dan, ko je bila iz pozabe dokončno iztrgana partizanska bolnišnica, ki je v Brkinih uspešno delovala med 2. svetovno vojno. Na slovesnosti sta obiskovalce nagovorila bistriški župan Emil Rojc in igralka Lara Jankovič.

»Ideja o rekonstrukciji bolnice Zalesje se je rodila leta 2014 ob organizaciji slovesnosti ob 70-letnici bolnice. Brez dvoma pa tega projekta ne bi bilo, če se ne bi učenci Osnovne šole Rudija Mahniča - Brkinca in njihove mentorice pred sedemnajstimi leti odločili bolnišnico iztrgati iz pozabe, kot so sami zapisali: »javnosti skoraj neznano bolnišnico, ki je med drugo svetovno vojno delovala v osrčju Brkinov v skriti zaraščeni rebri pod Ostrožnim Brdom«.  Njihova plemenita želja, da bi s svojim projektom vsaj malce iztrgali iz pozabe za narodno osvobodilno borbo tako pomembno ustanovo, kot je bila bolnica Zalesje, ki je reševala življenja in budila upanje; krepila vero v ljudi in v svobodo, se je uresničila v še večji meri, kot so pričakovali. Z današnjim dnem je rezultate njihovega raziskovanja mogoče videti tudi v naravi, na kar smo lahko ponosni,« je v uvodnem nagovoru izpostavil župan Občine Ilirska Bistrica Emil Rojc.

»Rdeča nit pri rekonstrukciji in oblikovanju objektov je bila edina ohranjena fotografija bolnišničnega objekta – barake z ranjenci, ki je verjetno nastala v pozni jeseni 1944. Slika, ki je last dr. Eldarja Gadžijeva – sina takratnega zdravnika – prikazuje mlada dekleta in fante, ki so za današnje razumevanje življenja v nemogočih pogojih skrbeli za ranjene in bolne partizane ter domačine. Zavedati se moramo, da osebje in ranjenci niso brezskrbno ležali v barakah, ampak so bili izpostavljeni nenehnim vdorom Nemcev in četnikov. Ko se zazremo v te mlade obraze, se vprašamo, kako so uspeli ob sovražnih vdorih ranjence pravočasno umakniti v gozd, kjer so največkrat v snegu, dežju in mrazu ležali kar na prostem. Kakšen napor in bolečine so takšne selitve pomenile za ranjene? Kaj je gnalo ta dekleta in fante, da so hoteli in zmogli nadčloveške napore in poleg tega tvegali še svoja življenja? Še veliko podobnih vprašanj si lahko zastavimo ob prebiranju brošure pregarskih učencev in ravno takšna razmišljanja so razlog, da smo se odločili vrniti objekte takratne bolnišnice v današnji čas »mobitel življenja« – v čas, v katerem na osnovi standardov, ki veljajo danes, ni mogoče razumeti pričevanja Ivanke Mahne poročene Volk, ki pravi: »Vzdušje v bolnišnici je bilo zelo optimistično. Kljub ranam, bolečinam in boleznim ni bilo čutiti nobenega malodušja. K temu je veliko prispevalo osebje bolnišnice. Najlepše je bilo, ko se je sredi noči tiho oglasila partizanska in domača pesem.« Ob teh besedah lahko ugotovimo, kako malo so takrat potrebovale naše matere in očetje za dosego tako velikih ciljev,« je osrednjo misel, ki je spodbudila idejo o rekonstrukciji domače partizanske bolnišnice, razložil župan Emil Rojc.

 

Kot je pojasnil župan Rojc, je od ideje do izgradnje objektov minilo dosti več časa, kot so ga med vojno vihro za izgradnjo bolnišnice potrebovali partizani: »Iz pričevanja, ki so ga zabeležili takratni učenci, je mogoče razbrati, da je gradnja bolnišnice trajala približno dva meseca, in sicer pod stalnim pritiskom hajk, ki  jih je nemška vojska skupaj s četniki izvajala v tem prostoru. Ravno v tem je paradoks med takratnim in današnjim časom. Za kar so takrat potrebovali dva meseca, je Občina Ilirska Bistrica v mirnem času potrebovala štiri leta, da smo lahko zadostili vsem prostorskim, okoljskim, kulturno-varstvenim in finančnim zahtevam. Daleč najtežji del pa je bil pridobiti pravico  graditi in omogočiti dostop obiskovalcem do na novo postavljenih objektov. Vse to kaže, da so se naše sanje ob osamosvojitvi izrodile v nesmiselno birokracijo in osebno zavist, ki hromi našo družbo in onemogoča razvoj.«

Ob koncu nagovora se je odzval tudi na kritike o smiselnosti obnove partizanske bolnice v Brkinih in poudaril, da je ta muzej most, ki povezuje in odpira pot za slogo v prihodnosti: »Verjetno bo rekonstrukcija bolnice Zalesje v določenih krogih razumljena kot dejanje, ki razdvaja Slovence na leve in desne, črne, bele, rdeče in še kakšne. Zavedati se moramo, da je slovenski narod premajhen, da bi v luči želje po napredku zmogel takšne delitve, zato še zdaleč to ni bil naš namen, vendar nihče ne more zahtevati, da v duhu sprave pozabimo na dejanja naših staršev. Nihče ne more zanikati obstoja osebja bolnice Zalesje in njihove širokosrčnosti. Ravno zato je naša dolžnost, da omogočimo popotnikom, da se na mestu, kjer je stala bolnica Zalesje, poklonijo spominu na dr. Magomeda Gadžijeva, osebju bolnišnice in  vsem, ki so v takratnem boju sodelovali za  brezkompromisno vero v ideal svobodnega in boljšega življenja.«

Pomen spomina je v svojem nagovoru poudarila tudi slavnostna govornica Lara Jankovič:

»Takih in podobnih zgodb in dogodkov nikakor ni mogoče pozabiti. Navsezadnje človek, ki se zaveda in spoštuje zgodovinski spomin, lahko živi sedanjost in gleda v svetlo prihodnost, kajti vrednote, ki so jih ljudje imeli in jih živeli v najtežjih trenutkih za človeka in narod, nam morajo biti zgled in vodilo v naših življenjih, kajti ravno zaradi teh vrednot smo »stali inu obstali« in ravno zaradi njih danes na svoji zemlji govorimo svoj jezik. Koliko različnih narodnosti se je zdravilo v bolnici in koliko se jih je skupaj borilo za boljši svet? Skupaj z domačini in aktivisti, ki se nikoli niso vprašali od kod kdo prihaja, če jim je le srce enako bilo za isto stvar! Hvala vsem za popotnico vsem nam in kasnejšim rodovom! Zato vsem nam polagam na dušo, da nikoli ne pozabimo in se vedno zavedajmo notranjega bogastva, ki so ga nosili v sebi naši predniki in negujmo te vrednote, saj so vodilo za boljše, pravičnejše in enakopravnejše življenje.«

 

»Skupni spomini na preteklost, junaška dejanja in boj proti sovražniku združujejo obe državi,« je v svojem pozdravnem govoru povedala predstavnica Ruskega veleposlaništva Marina Guskova, njene misli pa je prijazno prevajal sin vodje bolnišnice Zalesje, dr. Eldar Magomedovič Gadžijev, upokojeni kirurg. Zbrano množico sta pozdravila domačin Lojze Maslo in intendant Partizanske bolnice Zalesje Jože Petkovšek, ki sta obujala spomine na delovanje bolnice in požela bučen aplavz.

 

Brošura o Partizanski bolnici Zalesje, ki so jo izdali na Osnovni šoli Rudija Mahniča - Brkinca Pregarje, je projektno delo štirinajstih učencev, ki so pod mentorstvom učiteljic: Irene Boštjančič, Metke Štemberger, Mirke Valenčič in Jadranke Čosić pomembno pripomogli k nadaljnjemu raziskovanju delovanja partizanske bolnišnice v Brkinih. Župan Emil Rojc je prisotnim mentoricam in učencem podelil zahvale za pionirsko delo, zahvalo za dobro sodelovanje pri rekonstrukciji Partizanske bolnice Zalesje pa je prejela tudi Krajevna skupnost Ostrožno brdo s predsednico Ines Krebelj. Med nagrajenci je bil tudi bistriški župan, ki je iz rok predsednika ZZB NOB Slovenije Tita Turnška prevzel zlato plaketo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, podeljeno na pobudo bistriškega združenja borcev.

 

Prireditvi so prisostvovali praporščaki, ki jim je poveljeval Bojan Vidmar in Prvi dolenjski spominski partizanski bataljon, ki mu je poveljeval Milan Kranjc. Program je glasbeno obarval Trio trobent Glasbene šole Ilirska Bistrica in Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, ki je s polurnim energičnim nastopom navdušil občinstvo. Učenci iz Osnovne šole Rudija Mahniča - Brkinca Pregarje so presenetili z recitali pesmi.

Po koncu slovesnosti je sledil še pohod udeležencev do slaba dva kilometra oddaljene Partizanske bolnice Zalesje, kjer je v zavetju gozda nad Šmagorsko dolino odmeval zven Ženskega pevskega zbora Prem. Vence pri spomeniku so položili: predstavnica ruskega veleposlaništva Marina Guskova, župan Emil Rojc v družbi predstavnika Krajevne skupnosti Ostrožno Brdo Ivana Počkaja in predsednik ZZB NOB Ilirska Bistrica v družbi predsednika ZZB NOB Slovenije Tita Turnška. Po zaključenem programu je sledil ogled objektov rekonstruirane Partizanske bolnice Zalesje.

 

Rekonstruirano Partizansko bolnico Zalesje v Borštu nad Šmagorsko dolino sestavljajo kuhinja, zemljanka in baraka za ranjence. V kuhinji je eno izmed glavnih nevarnosti za izdajo bolnice predstavljal dim, zato so dimnik speljali pod zemljo stran od barake, odprtino pa so zasuli z vejami, da se je dim razpršil. V strmem bregu nedaleč stan so izkopali jamo, jo prekrili z deskami in zakrili z vejami, mahom in listjem. V dobro skriti zemljanki je bilo skrivališče za hudo ranjene in operacijska miza, kjer je zdravnik dr. Magomed Gadžijev v izrednih razmerah izvajal zahtevne operacije. Osrednjo stavbo Partizanske bolnice Zalesje predstavlja baraka za ranjence, v kateri so bili: soba za ranjence, soba za zdravnika in prevezovanje, manjše skladišče in zasilna jedilnica.

Na Ostrožnem Brdu je v prostorih nekdanje osnovne šole urejena spominska soba Partizanske bolnice Zalesje in muzejska zbirka 2. svetovne vojne, ki obiskovalcu predstavi, kako je bila organizirana bolnišnica v Brkinih, ki je delovala po načelih sovjetske frontne kirurgije. Zdravljenje v bolnici Zalesje je bilo zelo uspešno po zaslugi vodje bolnišnice in majorja Rdeče armade dr. Magomeda Gadžijeva.

DSC_2095.jpgDSC_2085.jpgDSC_2105.jpgDSC_2180.jpgDSC_2137.jpgDSC_2238.jpgDSC_2111.jpgDSC_2228.jpgDSC_2256.jpgDSC_2254.jpgDSC_2267.jpgDSC_2272.jpgDSC_2279.jpgDSC_2357.jpgDSC_2380.jpgDSC_2263.jpgDSC_2466.jpgDSC_2408.jpgDSC_2486.jpgDSC_2529.jpgDSC_2263.jpgDSC_2272.jpgDSC_2279.jpgDSC_2267.jpgDSC_2357.jpgDSC_2408.jpgDSC_2380.jpgDSC_2466.jpgDSC_2486.jpgDSC_2518.jpgDSC_2529.jpgDSC_2572.jpgDSC_2537.jpgDSC_2549.jpgDSC_2579.jpgDSC_2590.jpgDSC_2603.jpgDSC_2598.jpgDSC_2618.jpgDSC_2632.jpgDSC_2627.jpgDSC_2634.jpg

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ar©tur