Opis

Občina Ilirska Bistrica se nahaja ne stičišču poti med Trstom (Italija), Reko (Hrvaška), in Ljubljano. Leži ob meji s Hrvaško. Meri 480 km2 in ima približno 14 000 prebivalcev. Na zahodu meji na občini Hrpelje – Kozina in Divača, na severu na občino Pivka, na vzhodu na občino Loški potok in na jugu na Republiko Hrvaško. Upravno – administrativno središče občine je Ilirska Bistrica. Položaj občine je zelo pomemben s strateškega in prometnega vidika. Občina namreč leži v zaledju Kvarnerskega in Tržaškega zaliva. Od prvega je oddaljena 13 km, od slednjega pa 24 km. Zaradi lege med obsežnimi deli vzpetega sveta, med Snežniško – Risnjaškim pogorjem in Čičarijo, poteka preko nje najkrajša in najboljša cestna povezava med Postojno in Reko ter Reko in Trstom in zato tudi večina prometa med srednjo Evropo in severnim Jadranom (Uljan, M., 2007)

Območje Ilirske Bistrice je poseljeno  že od železne dobe dalje. Nad mestom na skalni vzpetini dominira Gradina (Feistritz), utrjena postojanka iz pozne rimske dobe, kasneje srednjeveški grad. 

Čudovito staro mestno jedro Bistrice vas popelje v 14. stoletje. Večkrat predelano cerkev sv. Petra z gotskim prezbiterijem ter kamnitimi oltarji v slogu kraškega baroka so leta 1960 rekonstruirali po načrtih Toneta Kralja, ki je   avtor vseh poslikav v cerkvi.

Tudi cerkev sv. Jurija iz leta 1752 se ponaša s štirimi tabelnimi slikami in križevim potom istega umetnika, občudujete pa lahko tudi baročni oltar ter kip Marije. Posebnost Ilirske Bistrice je prepletanje ljudskega stavbarstva iz 19. stoletja s stavbami trgovskega, poslovnega in upravnega značaja.

Reprezentančna sta t.i. Občinska palača, grajena v beneškem slogu, kjer je danes sedež Občine Ilirska Bistrica ter Schoenburgov dvorec iz začetka 20.stoletja, ki jo je za upravo snežniških gozdov dal zgraditi plemič Schoenburg Waldenburg, danes pa v njej domuje okrajno sodišče.

Častitljivost mestu podeljuje samostan šolskih sester de Notre Dame, ki so tu vodile dekliško šolo, kateri sta se kasneje pridružile še meščanska gospodinjska in trgovska šola. Danes se samostan pospešeno obnavlja in razvija vedno nove programe.  

Obiska vreden je hrib Svobode s spomenikom Janeza Lenassija, kjer se poklonite spominu na vse žrtve in padle v različnih zgodovinskih obdobjih.  

K živahnosti starega dela mesta pripomorejo tradicionalni semenj vsakega 1. in 16. v mesecu in dve zelo zanimivi turistični prireditvi.

Pustni karneval pod vzklikom »Pust je pršu!« vsako leto zbere pisan sprevod tradicionalnih starinskih šem iz okoliških vasi: vrbiškim, vrbovskim, hujanskim, pregarskim in topolškim »šjmam« ter podgrajskim in hrušiškim škoromatom se vsako leto pridružijo še novodobne maske na temo aktualnih političnih dogodkov.  

Drugi tradicionalni dogodek je vizita, ritual nabora vojaških obveznikov še iz avtroogrskih časov, ko so se rekruti iz bistriških in okoliških vasi do vojaških centrov pripeljali praznično oblečeni, s pripetimi »pušelci« in na s papirnatim cvetjem okrašenih vozovih...