Danes mineva 125 let od smrti Dragotina Ketteja, enega od štirih predstavnikov slovenske moderne. Njegova življenjska pot ga je ponesla iz rodnega Prema na Col pri Vipavi, v Zagorje pri Pivki, Ljubljano, Novo mesto, Trst in ponovno v Ljubljano, kjer se je njegovo mlado, komaj 23 let dolgo življenje končalo. Ob njegovih poslednjih trenutkih v ljubljanski Cukrarni, nekdanji tovarni sladkorja, je bil Anton Aškerc. Slovo je zabeležil v Kettejevih Poezijah leta 1900, prvi pesniški zbirki literata, ki jo je sam uredil. Poezije so ponovno izšle v dopolnjeni obliki leta 1907.
Kettejev pogreb
Kettejev pogreb je bil med takratno slovensko elito odmeven. Pisana množica ljudi, v kateri so bili med drugim župan Ivan Hribar, deželni poslanec in ravnatelj Ivan Šubic, predsednik Slovenske matice Franc Levec, predsednik Slovenskega pisateljskega društva prof. Rajko Perušek, uredniki Ljubljanskega zvona, Slovenskega naroda, Učiteljskega tovariša in Slovenca, narodne dame in gospodične, na čelu katerih sta bili Franja Tavčar in žena [Karla] viteza Bleiweisa, ravnatelji srednješolskih zavodov, učitelji, dijaki, semeniščniki ter razni pripravniki in pripravnice, je Ketteja pospremila na poslednje počivališče na pokopališču sv. Krištofa (današnje Navje) 27. aprila. »Ves pokop je pričal, da je imel blagi pokojnik izredno število prijateljev in čestilk, ter se ljubljansko občinstvo zaveda, da je izgubilo v Ketteju mladeniča izvanrednih talentov, ki bi donašali slovenskemu narodu stoteren sad,« so zapisali v Slovenskem narodu.
Ker je javnost Dragotina Ketteja po imenu spoznala šele malo pred smrtjo, je časopisje bralce obveščalo tudi o tem, da je to tisti pesnik, ki se je v objavah svojih del pogosto skrival pod raznimi psevdonimi. Poslovilni govor ob grobu je imel pesnik Engelbert Gangl, umrlemu pesniku pa je prepeval mladinski pevski zbor. Pogrebno slovesnost v cerkvi sv. Petra je vodil župnik Malenšek. Kljub slovesnemu vzdušju, ki je dajalo težo pomembnosti Kettejevega ustvarjanja za slovenski narod, primerjavam z meteorjem na slovenskem literarnem nebu in vzporejanju kvalitete njegovih sonetov s Prešernovimi, ga niso pokopali v grobnici Slovenskega pisateljskega društva, temveč so mu namenili poseben grob. Vir financiranja Kettejevega pogreba ostaja neznan. Časopisje tistega časa je domnevalo, da ga bo financiralo pisateljsko društvo. Obenem obstaja verjetnost, da so ga financirali iz denarne nabirke, ki se je začela še za časa pesnikovega življenja.
Spominska obeležja
Po dobrih dveh letih je bil Kettejev grob po poročanju časopisa Slovenski narod zapuščen in brez nagrobnika. Enaintridesetega oktobra je Kettejevim prijateljem uspelo zbrati potreben denar in postaviti nagrobnik na pesnikovo gomilo na pokopališču pri Sv. Krištofu.
Naslednje spominsko obeležje je bila ureditev grobnice slovenske moderne leta 1923. Le nekaj dni pred praznikom vseh svetih so Dragotinu Ketteju, Josipu Murnu Aleksandrovemu in Ivanu Cankarju ljubljanske mestne oblasti uredile skupno počivališče na pokopališču pri Sv. Križu v Ljubljani (današnje ljubljanske Žale), odprtem leta 1906.
Več spominskih obeležij Dragotinu Ketteju in drugim osebnostim, ki so bile v času FRLJ in SFRJ dojete kot pomembne za slovenski narod, se je začelo postavljati po 2. svetovni vojni. Kot prvi sta bili leta 1949 postavljeni spominski plošči Dragotin Ketteju na Štamcarjevi domačiji v Novem mestu in na nekdanji premski osnovni šoli. Leta 1955, ko se je po Sloveniji obeleževalo slovensko moderno, so na fasadi ljubljanske Cukrane postavili spominsko ploščo in jo s tem označili za kraj, kjer se je rojevala slovenska moderna. Še pred tem so bili prekopani posmrtni ostanki Otona Župančiča, umrlega leta 1949, v skupno grobnico slovenske moderne. Več spominskih obeležij je bilo postavljeno oziroma imenovano v Novem mestu. Pred mestnim rotovžem so odkrili Kettejev spomenik, delo Jakoba Savinška, nedaleč stran pa še kamnit vodnjak, izdelan po zamislih arhitekta Marjana Mušiča. Nanj so vklesali prvih nekaj verzov Kettejeve pesmi Na trgu. Tega leta so preimenovali tudi Tavčarjevo cesto v Kettejev drevored. Na Ilirskobistriškem je bila tega leta manjša prireditev, večjo pozornost so Ketteju namenili v naslednjem desetletju.
V šestdesetih letih 20. stoletja aktivnosti za ureditev Kettejeve spominske sobe
V šestdesetih letih 20. stoletja so se začele pod vodstvom pokojnega Vojka Čeligoja odvijati aktivnosti za ureditev Kettejeve spominske sobe. Ta je bila za javnost odprta 9. junija v sklopu občinskega praznika. V sklopu množične priditve je bil pred OŠ Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici (zgrajena leta 1963) odkrit tudi doprsni spomenik Ketteju, ki je delo Marjana Keršiča Belača. Ena od zaključnih nalog Odbora za ureditev Kettejeve sobe na Premu je bila priprava slovesnosti ob stoti obletnici rojstva Dragotina Ketteja. Devetnajstega januarja 1976 so v Ilirski Bistrici in na Premu pripravili manjšo spominsko slovesnost. Dvaindvajsetega januarja 1976 je bil na seji kulturne skupnosti v Ilirski Bistrici datum Kettejevega rojstva (19. januar) razglašen za lokalni kulturni praznik. Sprejeto je tudi bilo, da se bodo na ta dan organizacijam in posameznikom, ki s svojim kulturnim delovanjem izkazujejo pomembne dosežke, podeljevale Kettejeve nagrade. Zadnja podelitev Kettejevih nagrad je bila leta 1990, mesec kulture pa se je obdržal do današnjih dni. Odločitev o ustanovitvi Kettejeve knjižnice na obnovljenem premskem gradu, ki so jo ravno tako sprejeli na seji temeljne kulturne skupnosti v Ilirski Bistrici 22. januarja 1976, pa se ni obnesla. Njen namen je bil zbirati izvirno slovensko poezijo in njene prevode, s čimer naj bi književnost približali tako slovenskim kmetom kot doktorjem znanosti.
Zadnje spominsko obeležje, postavljeno v čast Dragotinu Ketteju, je Kettejeva pot, ki jo je leta 2006 vzpostavilo istoimensko društvo. Literarno pot je društvo zasnovalo zelo premišljeno in sicer tako, da je povezalo med seboj Kettejev rojstni kraj Prem s Trnovim (Ilirsko Bistrico), krajem, kjer je literat preživel nekaj počitnic in kjer je imel sorodnike po materini strani. Občina Ilirska Bistrica jo bo letos skupaj z drugimi akterji v okviru projekta Neprekinjenost sebe prenovila, tako da bo dediščina, ki je neposredno ali posredno povezana z literatom fizično in vsebinsko dostopna obiskovalcem.
Pripravila Aneja Rože, Občina Ilirska Bistrica
